V zadnjem mesecu predsedovanja je Ministrstvo za kulturo priredilo dve zaporedni konferenci na Brdu pri Kranju. Posvečeni sta bili “spletnim vsebinam” in “kulturi na spletu” in sprožili veliko vprašanj. Poslušali smo zbrano in med vrsticami, sledi poročilo:

SPLETNE VSEBINE ZA USTVARJALNOST (5. junij 2008)

Vsebinski izhodišči:
- Sporočilo o ustvarjalnih vsebinah na spletu na enotnem trgu (pdf)
- Sporočilo o evropskem pristopu k medijski pismenosti v digitalnem okolju (pdf)

Uvodoma se je moderator Zvezdan Martič pohvalil z domačimi proizvodi, ki naj bi podčrtali pomen spleta, vsesplošne dostopnosti, možnosti udeležbe in demokratizacije spletnih vsebin. Izpostavil je Blogozijo (knjigo poezije in proze blogerjev), tematske podstrani na portalu RTV o impresionizmu (“Kjer lahko,” juhu, “sodelujete v anketi Kdo je vaš najljubši impresionist?”) in dejstvo, da po portalu lahko brskamo tudi prek mobilnega telefona (tudi “iz Brisla”). Viviane Reding, komisarka za informacijsko družbo in medije, je v video nagovoru poudarila prioritete Evropske komisije (“fight against illicit downloads, enforce legitimate tracks” itd.) in izpostavila edinstven primer Francije, kjer so novembra 2007 za isto mizo sedli predstavniki glasbenih in filmskih producentov (lastnikov avtorskih pravic), ponudnikov internetnih storitev (ISP) ter vlade in dosegli skupen Sporazum o piratstvu, ki (če poenostavim) nalaga ISPjem vlogo špeckahel.

Sekretarka Pirkovičeva pa je v uvodnem nagovoru ubrala druge strune in raje izpostavila prizadevanja za svobodni pretok blaga, storitev, kapitala in kar je še tega. Da pa tehnologija in resničnost ne čakata na naše kompromise, je opozorila Ruth Hieronymi, evropska poslanka in uvodničarka iz Nemčije. Pozvala je h konvergenci tehnologij in dramatično izpostavila dalekosežne posledice Primera Cisac.
(Mimogrede: 2 tedna pred to konferenco so nacionalni kulturni ministri o vsem tem že razpravljali).

Po tem napetem in dejansko obetavnem uvodu, je neznani dramaturg ocenil, da je treba udeležence konference vsekakor spomniti, kam so zašli. Na vseh šestnajstih ekranih so zavrteli promocijski film Slovenia Invigorates, kar je celoten dogodek pahnilo na raven cenenega konferenčnega turizma.

Poslušalstvo se je nato razdelilo med Nove poslovne modele za spletno distribucijo vsebin in Piratstvo in legalno ponudbo. Slednja je vaši poročevalki in ambasadorju medkulturnega dialoga višala pritisk vse do bridkega konca, ki ni dovoljeval nikakršnih komentarjev ali vprašanj iz publike.

Piratstvo in legalna ponudba (Piracy and Legal Offers)

Izpostavljene teme:

• postopki sodelovanja in navzkrižni dogovori znotraj industrije
• dvigovanje ravni ozaveščenosti glede spoštovanja avtorskih pravic v spletnem okolju
• je filtiranje učinkovit način preprečevanja kršenja avtorskih pravic

Blagi Gregory Paulger, direktor Direktorata za avdiovizualno, medije in internet pri Generalnem direktoratu za informacijsko družbo in medije, spodbuja razvoj privlačne legalne ponudbe storitev in izdelkov. Zavzema se za razvoj inovativnih čezmejnih rešitev; te so zaenkrat vezane na regije (skandinavske, baltske …), panevropske pa so “trenutno še utopične”. Paulger v boju proti piratstvu zagovarja holističen pristop, je navdušen nad francoskim Sporazumom o piratstvu (pri katerem je ključno vlogo odigrala država) in pogreša harmonizacijo znotraj Evropske skupnosti.

Charlotte Lund Thomsen, generalna direktorica Mednarodne video zveze (International Video Federation) je izpostavila, da je posel prek spleta sicer v vzponu, da pa je zaenkrat še “več govoranc kot pa denarja”. Izkušnje IVF potrjujejo, da se uporabniki lepo odzivajo na opozorila o kršenju avtorskih pravic, zato se zavzema za lokalne ozaveščevalne kampanje. Internet naj bi podpiral svobodno rabo, ne pa tudi zlorab. Kako gre to skupaj, nisem ujela. “Nimamo srebrnega metka,” je povedala, “imamo pa precej možnosti, da nam vendarle uspe, samo vsi moramo sesti za mizo.”

No, za mizo je vsekakor sedel tudi Michael Rotert, podpredsednik Evropske zveze ponudnikov internetnih storitev (EuroISPA), ki se strinja s Paulgerjem, da je najboljši način bojevanja razvoj boljših in privlačnejših storitev v kombinaciji z izobraževanjem uporabnikov. Videti je, da se EuroISPA odločno upira kriminalizaciji uporabnikov in uvajanju sankcij. “Nasilen odziv ni rešitev,” je dejal Rotert in nadaljeval še s spodbijanjem filtiranja, češ da gre za predrag in neučinkovit način upravljanja dostopa do digitalnih vsebin (DRM) z nepredvidljivimi posledicami. “Uporabniki bodo vedno korak pred nami (naš ambasador mi medtem že ročno demonstrira Tor), mi pa s tovrstnim omejevanjem tvegamo razvrednotenje uporabniške izkušnje in povišanje stroškov.” Rotert je nato povlekel še zadnjega asa iz plitvega žepa - pravico do svobode govora. Ponudniki internetnih storitev piratov ne želijo metati v isti koš s pornografijo, sovražnim govorom in “občutljivimi” informacijami (“izdelovanje bomb in podobno”). Ne glede na ta spravljiv, invazivnim ukrepom nenaklonjen ton, so v nadaljevanju debate nasprotniki piratstva vendarle največ prstov usmerili prav v ponudnike, ki bi lahko naredili veliko več. (No, Virgin Media, recimo, je že v akciji, a ena lastovka še ne prinese pomladi).

Predzadnji glas razuma pred nezadržno in militantno ploho borcev, namenjenih izkoreniniti zlo, je iz sebe poizkušal iztisniti Hans Marius Graasvold iz norveškega Sveta za zaščito potrošnikov (Norwegian Consumer Council). Ta skuša zaščititi potrošnike, ki jih hoče v imenu Norveškega video združenja preganjati zasebna odvetniška pisarna s pritiskom na ponudnike internetnih storitev. Gre za “reakcijo, ki je nesorazmerna s protizakonitimi dejanji”, meni Graasvold.

Angela Mills Wade, izvršna direktorica Evropske zveze založnikov (European Publishers Council) je opozorila na prizadevanja starih medijev, da bi ostali v poslu. Z razširitivjo medijev na splet so njihove vsebine izpostavljene nekontroliranemu in neizmernemu kopiranju in razpečevanju. Ena od tehničnih rešitev, ki pa s stališča uporabnika spet pomeni korak nazaj, je avtomatiziran protokol dostopanja do vsebin - ACAP). Tudi ona se zavzema za sodelovanje in “prerazporeditev odgovornosti”, ne pa tudi za preganjanje kršiteljev. Direktivo Evropske komisije Televizija brez meja pa na svoj način seveda pozdravljajo.

“Vsi se strinjamo, da je piratstvo slabo in škodljivo za biznis,” je bil neposreden Alvydas Stancikas, vodja novoustanovljene enote za Izvajanje industrijskih in intelektualnih pravic (Enforcement of Industrial and Intellectual Property Rights), ki deluje v okviru direktorata D (Knowledge based Economy) pri Generalnem direktoratu za Notranji trg in storitve. (Uf!) Še več, “tudi naziv ni pravi, veste. Piratstvo - to je za mlade, le poglejte Johnnyja Deppa, to je junak! Mladi se z njim identificirajo. Treba bi bilo reči - tatovi! Ali nekaj takega! To vendar ni piratstvo, to je navadna kraja!” Je sploh še potrebno dodati, da je njegov komisar sam McCreevy?!

Blagohotne zmerneže je v nadaljevanju konference povozil še odvetnik Tim Kuik iz fundacije Brein (Zaščita pravic zabavne industrije), ki svoje namene odločno razglaša že v domeni: http://www.anti-piracy.nl/. “Danes je na internetu zastonj le še vsebina drugih ljudi in za njo hočemo plačilo!” je zagrmel.

(Mimogrede, ta dvoumna izjava lepo uteleša oba temeljna problema

• posredniki v imenu avtorjev, t. j. “drugih ljudi” namreč zelo dobro služijo, le redki (= najbogatejši = najkomercialnejši) avtorji pa od tega tudi kaj imajo
• ukrepe diktirata zabavna in kulturna industrija, kolateralna škoda takih ukrepov pa je krčenje prostora (onemogočenje širjenja) za dela nekomercialnih, avantgardnih, alternativnih, raziskovalnih ipd. avtorjev, ki zaradi narave dela nikoli ne bodo imeli množičnega občinstva.)

Kuik je pometel tudi s sprenevedanji glede učinka izobraževanja potrošnikov (“Prej jih je 60% vedelo, da je narobe, kar delajo, po kampanji jih je to vedelo 80%, pa še vedno vsi to delajo!”) in glede navidezne kompleksnosti položaja. “Izvajanje ukrepov pa že ne more biti tak problem, hej! Imamo stran, ki dobavlja in imamo stran, ki povprašuje. Ponudnik dostopa potrošniku omogoči, da se z dobaviteljem sreča na spletnih straneh, te pa nekdo gosti. Prvi morajo omejiti dostop, zadnji pa naj zavrnejo gostovanje trgovin, kjer poteka protizakonita trgovanje. Tako preprosto je vendar to. “Ampak ne, pirati nam zaenkrat še vedno kažejo svoj “digitalni sredinec”. In če nam od IPI že uspe pridobiti podatke, so ti v 80 % lažni. Takim bi vendar takoj morali odreči gostovanje!” (Zdaj vam je verjetno že žal, da ste prvi Kuikov obisk v Sloveniji zamudili.)

Kuikova sestra v orožju, zasebna odvetnica Alessandra Silvestro je pozvala k sodelovanju še z etičnim vzklikom: “Ustvarimo vendar takšen internet, ki nam bo lahko v ponos! Medtem ko tule razpravljamo, se na YouTube vsako minuto naloži za 8 ur materiala. Kakšen interes ima večina uporabnikov? Kakšen internet hočejo? Naj vendar ne subvencionirajo tistih, ki počnejo nezakonite reči!” Zavzela se je proti pregonu potrošnikov in, kot rečeno, tudi ona uperila prst v ISP.

Žogico je umiril Roland Husson, direktor za evropske in mednarodne zadeve pri francoskem Nacionalnem centru za kinematografijo. Ponovno smo poslušali o prelestih tistega famoznega Sporazuma. Omenil je pomen vzpostavljanja ekonomskega ravnotežja, pa tudi temeljno poslanstvo: braniti avtorske pravice in zagotoviti najširši dostop. Ker pa je uporabil besedo “internavt”, me je odneslo in Hussonovemu izvajanju nisem več sledila.

Sledila je diskusija med panelisti, ki jo je spodbudil moderator Bill Rosenblatt s pragmatičnimi vprašanji o ceni boja proti piratstvu. Rotert je bil jedrnat: v Nemčiji ISP zaračuna 250 evrov na zahtevo, plača pa tisti, ki zahtevo poda. V isti sapi je priznal, da je naslov pogosto napačen, številke zamenjane, oseba lažna ali se sploh ne javlja. Ne glede na nespodbudne odzive, je Poulger zaključil spodbudno: Rešitev ni stati križem rok!

Kar je dalo vetra Kuiku, ki je pozval k metodi “take down and stay down”, Pirate Bay pa označil za popolnoma drugačno žival, saj bi kot srečevališče dolpotegovalcev moral sam poskrbeti za preventivne ukrepe, da do piratstva ne bi prihajalo. Še poslednjič se je oglasil predstavnik Združenja za zaščito norveških potrošnikov, ki bi v imenu potrošnikov rad sodeloval pri pogajanjih o možnih rešitvah, nakar ga je Kuik (“moram reagirat, to je prelepo”) zatrl, češ da se potrošniki nimajo kaj pogajat. “A boš tistega, ki ti je ukradel kolo, tudi povabil na pogovor?”

Moderator je mračno diskusijo spretno zaključil z opazko iz najnovejše Zittrainove knjige The Future of the Internet-And How to Stop It: Kako vendarle zaslužiti z izobiljem in ne s pomanjkanjem?

Po kosilu smo lahko izbirali med Upravljanjem z avtorskimi pravicami na spletu ali Medijsko pismenostjo in kulturno raznolikostjo. Poročam s prve.

Upravljanje z avtorskimi pravicami na spletu

Cecile Despringre, direktorica Evropske zveze filmskih režiserjev (FERA) je opozorila na velike razlike med sistemi za izplačevanje nadomestil in pozvala k harmonizaciji, pa tudi k previdnosti: prihaja do erozije tradicionalnih načinov trženja, ki pa jih ne bi smeli zanemariti na račun predvidevanja prihodnjih oblik, ki so šele v razvoju.

Maja Bogataj Jančič z Inštituta za intelektualno lastnino je s predstavitvijo Creative Commons licenc prepričala le prepričane. Prvič (in zadnjič) smo na tej konferenci slišali govoriti o avtorskih pravicah kot spodbudi za ustvarjanje, ki privede do družbenih koristi. Z besedami producenta Boštjana Menarta (tudi soustanovitelja IPF) je okrcala industrijo, ki ji lahko “zamerimo, da je zanemarila svojo vlogo in se na situacijo odzvala le z restrikcijami”. Omejevanje dostopa ne more biti pravi odgovor!

In spet smo slišali tisto o metku: Jean-Eric de Cockborne, moderator, sicer pa vodja enote za AV politiko pri Evropski komisiji, je priznal, da CC sicer stimulira, srebrni metek pa to ni.

Anne Bergman-Tahon iz Združenja evropskih založnikov (FEP) je prva javno posumila, da nekaj ni v redu, če sta druga za drugo na istem mestu dve konferenci na isto temo, na kateri pa so povabljeni povsem različni ljudje. In nadaljevala: Čeprav e-knjige med potrošniki niso priljubljene, se založniki z različnimi spletnimi storitvami preizkušajo v novem okolju. Navedla je nekaj primerov: E-bog (agregator v lasti Danskega knjižničnega centra in nekaterih največjih danskih založnikov), Libreka, projekt nemške zbornice založniških hiš in Gallica 2, ki nastaja pod okriljem Bibliothèque nationale de France. Kar ni dobro za založnike, je dobro za avtorja - in obratno. Kar se s spletnimi orodji lahko celo obrne (pravilo dolgega repa, natis na zahtevo …). Vendar si založniki želijo veliko manjših prodajalcev in ne monopolnih platform. Boljši časi pa se definitivno obetajo razprodanim oz. nedostopnim delom ter sirotam.

Da pa mora biti trošenje udobno, saj sicer zavira kroženje del (in denarja) nas je opozorila Catherine Kerr Vignale, namestnica direktorja francoske kolektivke SACEM. Za uporabnike je položaj neroden - kolektivk je preveč, čiščenje pravic je zamudno, zato se je smiselno združevati, pa čeprav spočetka le na regionalni ravni, ki naj počasi preraste v paneropsko. In ker avtorji ne dobivajo plač, je po njenem licenciranje s CC zanje smrt. Saj avtor vendar nima nobenega nadzora (in s tem koristi) nad kroženjem / trženjem lastnega dela!?

Trde pristope je rahlo omilil Tilo Gerlach, vodja nemškega IPF (Geschäftsführer Gesellschaft zur Verwertung von Leistungsschutzrechten). CC se mu zdi sprejemljiv, če si ga avtor lahko privošči. Ker pa večina glasbenih izvajalcev mora od tega živeti, so potrebne podporne strukture - kolektivke. Eh.

K centralni spletni “trgovini z nadomestili” je pozval tudi Jose Antonio Suarez iz španske kolektivke AV producentov EGEDA. Na področju digitalnega biznisa, smo danes še vsi v eksperimentalni fazi in nadomestila ne bodo nikoli nadomestila licenc. Od tega se danes ne da preživeti, saj je “administrativno prekomplicirano”. Morda je rešitev t. i. One Stop Shop? A tudi kolektivke so na trgu, med seboj tekmujejo - če bodo nerodne, bodo evropske avtorje nazadnje tržile kolektivke na Floridi, kamor EU zakonodaja ne seže.

Nato smo lahko sočustvovali z namestnikom generalnega svetnika v skupini RTL, Christianom Hauptmannom, ki si želi licenc za ves svet. Življenje televizijske hiše je danes komplicirano, ker ta ne more izslediti, kdo vse ima pravice na nekem delu, saj kolektivke fragmentirajo dostopnost svetovnega reportoarja (več o temeljnem sporu).

Vignalova je dobila krila: “Tako je, iznajti je potrebno bianco licenciranje za vse oblike del in ne le za glasbo! Delovati moramo skupaj!”

Gerlachov glas razuma je umiril vznesenost, saj so se lotili računa brez krčmarja. “Če želimo One Stop Shop, potrebujemo praktičen pristop od spodaj navzgor. Kolektivke pravzaprav ne vedo, kaj o tem menijo njihovi člani, a tudi ti imajo bržkone različna mnenja!” In o vsem tem se takole prostodušno pogovarjajo imetniki avtorskih pravic in ne avtorji sami. Pozval je k politični odločitvi, saj le ta lahko preseka gordijski vozel.

Moderatorjev zaključek je vreden Salomona: potrebujemo torej win-win rešitve, čeprav te ne bodo enako zmagovite za vse. Komisija zaenkrat še posluša …

Konferenca o spletnih vsebinah za ustvarjalnost je bila dober vpogled v levje žrelo. Program so zapolnili posredniki, ki so v “imenu avtorja” pripravljeni zanemariti marsikakšno civilizacijsko pridobitev. Udeleženci smo lahko le nemo spremljali mašo o maksimiranju dobičkov.

=================================

KULTURA NA SPLETU (6. junij 2008)

Evropska komisija vidi v digitalizaciji in izrabi digitalnih okolij za področji bogate kulturne dediščine in živahne kulturne industrije veliko priložnost. Tale konferenca je želela pregledati, “kakšne vrste digitalnih kulturnih vsebin so že na razpolago za uporabo in ponovno uporabo v okolju Web 2.0., v vseh sektorjih kulture, izobraževanju, vseživljenjskem učenju in kulturnem turizmu”.

Uvodoma je sekretarka Pirkovičeva izpostavila pomen kulturnih vsebin na spletu in spodbujanje ustvarjalnosti. Pri tem se je izdatno oprla na raziskavo o evropskih kulturnih vrednotah (pdf, Eurobarometer, 2007). Zaključila je s shemo “polja celosti človeka in družbe”, ki je name napravila velik vtis. (Vsi ppt so dostopni na dnu te strani!)
Ta uvodni prispevek nam je pomagal locirati govornike (posrednike, lastnike avtorskih pravic in protipiratske odvetnike), ki so nastopali na predhodni konferenci, ni pa odpravil pomislekov, da bi morali pravzaprav sesti za isto mizo.

Sledili sta vzporedni diskusiji: Interoperabilnost (kako bi to prevedli?!) kulturnih vsebin in Ustvarjanje, hranjenje in raba kulturnih vsebin. Prva je publiko mamila z najavljenim izraelskim prispevkom o Web 3.0 (kasneje se je izkazalo, da je šlo za tipkarsko napako v programu). Drugo pa je moderiral Peter Tomaž Dobrila in je prinesla nekaj domišljenih prispevkov.

Ustvarjanje, hranjenje in raba kulturnih vsebin

Monika Hagedorn Saupe, namestnica direktorja berlinskega Inštituta za muzejske raziskave nas je sprehodila skozi kulturne portale muzejev, arhivov, zbirk, s poudarkom na povezovalnih projektih kot sta Euromuse in Europeana. Spet smo poslušali o idealu - trgovini z enim postankom (One Stop Shop). EU skratka spodbuja panevropske projekte, agregiranje, kalibriranje, tako da se posamezne vsebine lahko pojavljajo v različnih podatkovnih bazah, ki množijo dostope do raznoraznih zbirk in znanj, ki jih hranijo posamezne institucije.

Kate Fernie iz državnega Museums, Libraries and Archives Council (MLA) je izpostavila pomen tovrstnih vsebin za e-učenje, saj izobraževanje tekmuje z visokorazvitimi izdelki gejmerske industrije. Učitelji pa seveda potrebujejo vire, ki jim lahko zaupajo. MLA je na nacionalni ravni razvil MICHAEL, strukturirani vmesnik, prek katerega institucije objavljajo poenotene podatke o vsebinah, ki jih hranijo. Večjezični inventar so uspeli prodati tudi čez mejo, zdaj pa se spogledujejo že z ravnjo EU. Nihče od govorcev doslej pa ni opozoril na največji problem - zastarevanje programskih rešitev, vmesnikov, pa tudi njihove dolgoročne rigidnosti. (Že danes obstajajo veliko gibkejša in necentralizirana orodja za tovrstno agregiranje.) Med težavami so našteli le različne ravni tehnične opremljenosti šol (ni interneta, ni denarja), ločevanje od drugih izobraževalnih prostorov in težave pri predelavi oz. rabi gradiva v druge namene (zaščita intelektualne lastnine kot ovira).

Peter Tomaž Dobrila, svetovalec MMC Kibla in predsednik novoustanovljenega društva Epeka, nas je osupnil z brezkompromisno analizo digitalne umetnosti, ki je tako umetnost kot tehnologijo postavila v širši, globalni in civilizacijski kontekst. Opozoril je na neprijetna protislovja - tehnološko opremljanje in opismenjevanje se širi v nerazviti svet (največja uporabnica interneta na svetu je Kitajska, največ pomoči se namenja Afriki, izvajajo se “humanitarni” projekti tipa One Laptop per Child), a kaj, ko bodo po letu 2015 sodobne tehnologije največja ekološka nevarnost na planetu, roba, ki jo bomo do takrat nakupili in zavrgli, bo presegla našo zmnožnost recikliranja. Po drugi strani smo umetniki z rabo tehnologije promotorji koncernov, transnacionalk, za povrh pa še promotorji kapitalizmu ljubega življenskega sloga (mobilni, sodobni, hype, opremljeni, ozaveščeni …). Dobrila je z nami delil tudi temeljne dvome v digitalno (digitalno je le skupek analognega v zelo visoki gostoti & hitrosti), v stabilnost medijev (“Vsi mediji so nestabilni, tudi kamen.” je gotovo najlepši stavek obeh konferenc) in v kriterije (dilema DIY vs KAKOVOST; po čem zdaj merimo presežke v umetnosti?). Priporočam pogled v predavateljev ppt.

Sledila je predstavitev NUKove Digitalne knjižnice Slovenije (ljubkovalno DLIB), ki v svojih zbirkah ponuja že prek milijon digitaliziranih strani. Zanimivo, največja uspešnica pri uporabnikih so Kmetijske in rokodelske novice! NUK je vključen tudi v nastajajočo spletno trgovino evropskih e-knjig EOD (E-books On Demand), kjer bomo menda že letos lahko po naročilu kupovali pdf formate knjig, izdanih med letoma 1500 in 1900. EOD nastaja s finančno podporo minulega programa EU eTEN.

Po Dobrili nas je teoretsko osvežil še dr. Pisanski s Fakultete za matematiko. Digitalizacija je proces luščenja informacije z zveznih nosilcev, s tem pa informacija postane svobodna (no, del, vezan na nosilec, se pač izgubi). V “starih” časih je bila vsaka kopija slabša od prejšnje, obenem pa je bila takrat informacija varnejša (“Tudi če 10.000 knjig zažgete, bo še vedno kakšna ostala.”). Ko pa informacija postane čista, postane enaka svoji kopiji; prav ranljivost oluščene informacije je danes največji problem (“korespondenca Jurija Vege je vsa ohranjena, mi pa nimamo arhiva lastne elektronske pošte”). S teorijo informatike in podatkovnim rudarjenjem se torej lotevamo mase uniformiranih, nestrukturiranih in neidentificiranih informacij. Na fakulteti se ukvarjajo z vizualizacijo kompleksnih objektov in skoraj bi pozabili, da je bil nastop pravzaprav posvečen temu.

Veliko manj poljubnosti oz. entuziazma pa si smejo med postopki digitalizacije privoščiti na Arhivu slovenije. Tatjana Hajtnik je opozorila na pomen pravne veljavnosti, zakonitosti teh dokumentov (zbirka podatkov ARS); med luščenjem je veliko tveganja, saj dober odvetnik lahko hitro najde napako v procesu digitalizacije in tak dokument lahko postane v sodnem postopku brezpredmeten.

Sledile so štiri tragikomične ure skupne “delavnice” Minerva, kjer so nam (pretežno italijanski) predavatelji brali s powerpointov. In kaj delajo pri Minervi? Videti je, da že skoraj deset let analizirajo, standardizirajo, zbirajo primere dobre prakse in še na vse druge mogoče načine “pomagajo” kulturnim operaterjem z nasveti in priporočili, kako digitalizirati kulturne vsebine na panevropski, harmoničen način (čeprav verjetno ne potrebujemo ravno boginje, da se poučimo o semantičnem spletu, si mislim). Med njihovimi izdelki so najbolj priljubljeni priročniki (pod CC licenco), mene pa, recimo, ujezijo taki umotvori. Nič čudnega, da nam ob takih strokovnjakih diktirata tempo in pogoje delovanja v digitalnem okolju zabavna in kulturna industrija, pa čeprav tudi njima ne gre odrekati nerodnosti in zamujanja vlakov. Minerva je udeležencem ukradla 4 ure, sebi pa jih je kupila (menda je financirala celo konferenco) in s tem opravičila svoj obstoj na najvišji ravni.

Samo še nekaj malega o zaključku. Ministrstvo se je očitno prav dobro zavedalo, v kakšnem mlinu interesov je izvedlo obe konferenci. Pirkovičeva je v zaključku govorila o “veliki ločnici med svetom ustvarjalcev in posredniki ter ponudniki”. Obžalovala je, da sta bili konferenci ločeni, saj je “nujen odprt dialog in povezovanje, preseči pa je treba časovno zamejene projekte kot sta Minerva ali Michael, treba je doseči trajnost takih pobud” (npr. Europeana). Zdelo se mi je, da sem še ujela poziv, da je “čas zrel za nov prostor prostodostopne kulture na spletu”, potem pa je že nastopil Peljhan.

Kot ambasador medkulturnega dialoga umetnik Marko Peljhan potrpežljivo opravlja svoje poslanstvo. Tudi on je izpostavil vidno ločnico med obema dogodkoma in opozoril, da ni bilo veliko govora o živi kulturi. Spomnil je na Evropsko kulturno hrbtenico (European Cultural Backbone), iniciativo iz 1999, v katero je bilo vpletenih več direktoratov Evropske komisije. Hrbtenica se je ukvarjala z družbenimi in kulturnimi vidiki digitalnega okolja, predvsem pa z javnim dobrim. Na prvi konferenci je bilo na Brdu govora o tem, kako čim bolj učinkovito kontrolirati občane, v resnici pa je občanom treba omogočiti dostop, saj bomo le tako lahko tekmovali globalno. Peljhan ni pozabil dodati, da je zagonski kapital za digitalizacijo vzhodne Evrope (onkraj bodočega-sedanjega članstva) prispeval George Soros. Na obzorju so novi potencialni trgi, o katerih na obeh konferencah nismo veliko slišali, odpirajo pa jih nove generacije, ki nikoli ne bodo imele kupne moči, da bi si vse te silne vsebine lahko kupile.