Srečanje Ustvarjalne gmajne, gibanja za prosto kulturo v Sloveniji.
Vsebino srečanja so prispevali: Luka Frelih (LJUDMILA), Gašper Hrastelj (MIZŠ), Maja Bogataj Jančič (Inštitut za intelektualno lastnino) in Luka Prinčič (Kamizdat).
Fotografije: Goljat Katja
Organizacija: Ljudmila, Inštitut za intelektualno lastnino in Luka Prinčič
Soorganizacija: Projekt Atol in Delak
Podpora: JSKD Območna izpostava Ljubljana in Creative Commons

Luka Prinčič: Razpoke vmesnika V .

Luka Frelih (Ljudmila): “Na letnem kongresu mreže Creative Commons v Torontu, ki sva se ga udeležila z Daretom Pejićem, sva spremljala, kaj se v mreži spreminja in bi na kratko omenil le dve stvari.

Prva je sprememba v strukturi mreže. Če je bila ta do sedaj sestavljena zgolj iz ti. podružnic, ki so bile strukturirane po jurisdikcijah, se sedaj transformira v mrežo članic, kar pomeni, da ni več potrebe, da si neka organizacija reče, da je CC Public ali Legal Lead, temveč se vanjo lahko vključi kdorkoli - posamezniki ali katera koli organizacija, ki jo to zanima, ter sodeluje, komunicira, daje predloge itn.

Drugo pa so ti. platforme. Ta nova mreža se bo namreč organizirala okoli določenih platform, ki bodo tematske. Začenjajo pa s tremi tovrstnimi platformami, tj. s platformo za odprto izobraževanje, platformo za reformo avtorsko pravnega sistema in s platformo za odprti GLAM - galerije, knjižnice, arhive, muzeje, v njihovih primerih se namreč pogosto izkaže, da nekaj pravno ne velja tako, kot smo mislili in tako je ta platforma namenjena podpori, da se tovrstne institucije dovolj opogumijo, da vendarle še naprej objavljajo vsebine.

Skratka, če imate voljo in energijo, lepo povabljeni, da se včlanite v globalno mrežo CC in povem še, da je za to odličen čas, saj se je veliko stvari potrebno dogovoriti na novo. Seveda pa lepo vabljeni tudi k sodelovanju in akciji v slovenski CC skupnosti.”

“Poznavalci ste videli, da je pred letom in pol stran www.creativecommons.si izginila in so se nanjo naselili spamerji. Na žalost nam domene še ni uspelo pridobiti nazaj, glede na to pa, koliko pravnikov je v CC in da gre za trademark, nam jo bo s pravimi sredstvi in vloženim naporom gotovo uspelo pridobiti nazaj.

V vmesnem času smo registrirali domeno www.ustvarjalnagmajna.si, kar je tudi sicer izraz, ki ga od začetka uporabljamo za slovensko CC skupnost, prosto kulturo na splošno, copyfight, copyleft - tako v kulturi kot na drugih kreativnih področjih. Stran je torej spet na voljo.

Na vrh te strani smo za uporabnike in ustvarjalce dali gumba “poišči” in “objavi”. S klikom na “objavi” pridemo na stran CC, in sicer na ti. izbirnik licenc, ki je preveden v slovenščino. Gre za največkrat uporabljano orodje, ki ga je skoraj v celoti prevel Matija Šuklje. Tu torej določimo pogoje, pod katerimi želimo dovoliti nadaljnjo uporabo naših avtorskih vsebin.

4.0 CC licence niso ravno nove. Razlika glede na licence 2.5 je, da so bile slednje adaptirane na slovenski pravni red in so se torej slovenske licence povsem razlikovale od licenc drugih držav. V primeru licenc 4.0 pa se je mreža uspela poenotiti in tako smo dobili licenco, ki je v angleščini in približno enako veljavna po celem svetu, v vseh jurisdikcijah. Je torej globalna licenca.“

Gašper Hrastelj (MIZŠ): “Unesco je organizacija, ki je leta 2002 izumila izraz prostodostopni izobraževalni viri oz. open educational sources in se vseskozi trudi, da bi na tem področju prišlo do tesnejšega in aktivnega mednarodnega sodelovanja. Produkcija in uporaba prostodostopnih virov, kot so npr. učbeniki, predavanja na spletu, aplikacije itn. ter vse tehnologije in programi, ki so povezani s tem, je v samem bistvu stvar civilne družbe oz. institucij, ki so povezane z izobraževanjem, npr. univerze, šole, učitelji, študenti. Je pa izrednega pomena, da se v razvoj področja vključi državna, administrativna sfera, saj si želimo podpore z njihove strani, pa ne samo finančne, temveč v smislu vzpostavitve nekega okvira, ki bi malce usmerjal ta razvoj.

Slovenijo je doletela čast, da je gostila 2. svetovni kongres o prostodostopnih izobraževalnih virih. Na Inštitutu Jožefa Stefana ima sedež Katedra o prostodostopnih izobraževalnih virih, ki je Unescova katedra. Unesco namreč ustanavlja svoje katedre, torej mreže univerz in drugih raziskovalnih ustanov, ki delujejo in sodelujejo na svojih specializiranih področjih. Davor Orlič in njegovi kolegi s te katedre so s strani Unesca že dvakrat dobili prestižno mednarodno nagrado za njihov produkt, ki se imenuje videolectures.net. In prav to je bil glavni razlog, da smo se znašli skupaj in se npr. udeležili tudi večjih mednarodnih dogodkov, kot je bil Open Education Global leta 2013. Na tem dogodku je Unesco pristopil k nam z vprašanjem, zakaj ne bi organizirali drugega kongresa OER. Prepoznali so namreč, da Slovenija lahko res veliko ponudi na področju odprtih izobraževalnih vsebin, in sicer na nivoju, ki je globalno reprezentativen.

Cilj prvega kongresa v Parizu je bil prikazati globalno stanje na področju prostodostopnih izobraževalnih vsebin. Na enem mestu so svetu prikazali zbrane primere iz vseh koncev sveta, kongres pa se je končal z oblikovanjem deklaracije. Za drugi kongres smo tako poskušali identificirati, kaj se je spremenilo, če je prišlo do razvoja.

Kakšno je stanje ter kako si države želijo povečati aktivnosti in mednarodno sodelovanje na tem področju, smo identificirali preko regionalnih srečanj. Hkrati pa smo informacije nabirali tudi preko dveh vprašalnikov, ki sta bila razposlana eden na več kot 100 vladnih naslovov, drugi pa na naslove več kot 2500 civilnih akterjev. Vse dobljene rezultate smo predstavili na kongresu, na koncu pa nismo osnovali nove deklaracije, temveč smo se odločili za oblikovanje Ljubljana OER akcijskega načrta. Gre za konkreten načrt, ki se ozira v bodočnost in je dostopen na www.oercongress.com.

Vsekakor smo veseli, da slišimo, kako se samo dva, tri mesece po kongresu univerze v državah predvsem izven Evrope in Severne Amerike povečano odločajo za pridobivanje CC licenc, oblikujejo svoje strategije na področju prostodostopnih izobraževalnih vsebin. Mislim, da smo storili dobre korake naprej.”

Luka Prinčič (Kamizdat): “Leta 2006 se zgodi prva Ustvarjalna gmajna, festival Creative Commons. Že nekaj časa sem si želel, da bi zagnal spletno založbo in ob tej priložnosti sem zagnal Kamizdat. Javno smo pozvali producente, glasbenike, naj prispevajo za kompilacijo, ki smo jo ob priliki želeli izdati pod CC licencami in tako smo naredili nek izbor iz prejetega materiala, nekaj ljudi pa sem povabil še sam. Istega leta mi je uspelo izdati še en EP ljubljanskega avtorja, potem pa so šle stvari malo svojo pot in pravzaprav od 2006 naprej potem ni bilo več nobene izdaje.

Že leta 2009 pa sem s partnerko Majo naredil en performans, pa potem 2011 še enega. Zanju sva naredila veliko glasbe ter sva precej razmišljala, kako bi jo izdala. Variante so bile zelo različne: poslat nekemu založniku, izdat v samozaložbi, po drugi strani pa sva razmišljala tudi o tej speči založbi in na koncu sva se tako odločila to izdat pod Kamizdat.

Od 2010 naprej spletne založbe niso več nič novega. Že 2005 je bila totalna eksplozija spletnih založb v globalnem smislu, leta 2013 je bil npr. iTunes že zelo velika stvar, pojavljalo pa se je tudi mnogo novih digitalnih trgovin. Vprašanje je torej bilo, kako kot glasbenik v tem času sploh lahko dosežeš poslušalca.

Za mene je bilo leta 2000 ali 1999 revolucionarno in impresivno, da si ti lahko dal svoj mp3 na splet in te je lahko slišal cel svet! Leta 2013 pa je ta svet popolnoma drugačen. Ti daš nekaj online in te v bistvu nihče ne sliši, ker je takih vsebin na spletu toliko, da je vprašanje bolj, kako se boš prebil čez ves ta noise. Po drugi strani pa se je pojavilo vprašanje, kaj naredit s fizičnimi izdelki. Kaj je s CD-ji, kaj z vinili, s kasetami? Pri Kamizdatu smo prišli do tega, da bi izdelovali le omejene izdaje, unikatne izdelke v majhnih nakladah. Da res vsak dobi nekaj posebnega.

Access Frame je kompilacija, ki smo jo prvič izdali pred dvema letoma. Nekje 3 ali 4 leta nazaj se namreč začela iniciativa, ki se imenuje Netlabel Day. V bistvu gre za neke vrste odziv na ti. Recordstore Day, torej na iniciativo, ki se je začela po letu 2000 in katere koncept je bil, da bi neodvisni založniki, ki izdajajo plošče, CD-je in kasete, ki jih distibuirajo po ploščarnah, imeli nek svoj dan, na katerega bi vse spodbudili, da gredo v ploščarne kupit vinile neodvisnih avtorjev ali založb. V petih, sedmih letih pa ta koncept ni več tako dobro funkcioniral. Sočasno je začuda prišlo do ogromnega porasta izdelave vinilov. Nekateri pravijo, da to tudi zato, ker so velike založbe takrat začele ponovno izdajat svoje stare prodajne hite, npr. boxset diskografije Pink Floydov, torej velika stvar, ki se je dobro prodajala. Drugi so mnenja, da je tudi neodvisna scena močno vzpodbudila izdelavo vinilov. Recordstore Day je tako postal izredno problematičen, ker so bile tovarne vinilov štiri, pet mesecev pred njim tako polne naročil, da neodvisne založbe svojih vinilov niso bile zmožne proizvesti do tega dne. In se je pisalo naokrog, da je Recordstore Day mrtev in nima več smisla. Neka druga skupina ljudi, ki so imeli spletno založbo, pa se je takrat odločila, da začne z Netlabel Day in si za datum izbrala 14. julij. Leta 2016 smo se tako tudi mi priključili tej iniciativi in izdali prvo v seriji kompilacij Access Frame, ki bo vedno izhajala na ta dan in katere ime se nanaša prav na ta okvir dostopa do glasbene ustvarjalnosti.

Jaz sem se v bistvu vseskozi upiral temu, da bi postal pravi založnik. Upiral sem se tej količini dela, ki je v resnici potrebna, da dandanes, torej v času, ko so založbe vedno manj relevantne, vodiš založbo. Da jo ohranjaš na pozitivni ničli, če že ni profitabilna. Nisem hotel vstopiti v ta glasbeni biznis, v to mašinerijo, v kolesju katere ti proizvajaš večje količine in jih nato skušaš prodat, da sploh lahko preživiš kot založba. Cel ta koncept se mi upiral in se mi še danes upira.

Hkrati pa je bilo vseskozi prisotno vprašanje, kako pravzaprav promovirati ljudi, ki jih izdajamo in delajo zanimive, posebne, drugačne stvari. Kako jih poriniti bodisi ven bodisi po Sloveniji, da bi jih slišalo več ljudi in hkrati morda poiskati tudi model, ki bi bil vzdržljiv v primeru, da naša ministrstva postanejo povsem neoliberalna in zapovejo, da se umetnost mora biti sposobna preživeti sama. Kakšen bi bil torej ekonomski model, ki bi nam omogočal vseeno delati dalje. Vseskozi tipam, kaj bi bilo pametno narediti.

Nek rezultat vsega skupaj je spoznanje, da je pravzaprav tisto, kar največ šteje, promocija. Je pa to vse še vedno v zraku in raziskujem dalje.”

Maja Bogataj Jančič (Inštitut za intelektualno lastnino): “Kaj avtorsko pravo sploh je. Avtorsko pravo številni vidijo kot režim, ki spodbuja avtorje in jih nagrajuje, hkrati pa je sistem, ki spodbuja razširjanje znanja. Za tema prvima dvema definicijama lahko stojijo celotne filozofije avtorskega prava. Tudi ekonomska filozofija, ki temelji na predpostavki, da avtor brez iniciative, ki jo predstavljajo izključne pravice na avtorskem delu, torej materialne in moralne pravice, ki jih lahko prodaja naprej, sploh ne bi ustvarjal. Seveda vemo, da to v veliki meri ni res, ker vsak avtor ustvarja iz svojega genija, oz. če bi bilo samo to res, potem nikoli ne bi videli umetnin ustvarjalcev, ki so ustvarjali v času, ko sistema avtorskega prava nismo poznali. V zgodovini so hkrati tudi že od nekdaj obstajali sistemi vzpodbud s strani vladarjev, cerkve in podobnih, se pravi neke subvencije, granti, ki še danes omogočajo ustvarjalnost velikega števila avtorjev.

Avtorsko pravo podeli avtorju, ki ustvari avtorsko delo, materialne in moralne pravice, vendar te pravice nikoli niso vseobsežne. Omejene so po času, omejene so na določeno področje, torej geografsko, omejene pa so tudi s pravicami drugih. Časovno gledano vemo, da so danes v veljavi še 70 let po avtorjevi smrti. Skozi zgodovino pa se je ta čas izredno podaljševal. V prvem zakoniku Statute of Anne iz leta 1709 je avtorska pravica namreč trajala 14 let. Takrat je šlo bolj za pravico do kopiranja oz. do reproduciranja. Sčasoma in s pritiskom zlasti producentov, torej tistih, ki ustvarjajo na podlagi tega, da so lastniki avtorskih pravic, pa se je avtorska pravica podaljševala. Najbolj znan primer, ki je konec koncev botroval tudi nastanku Creative Commons, je primer Miki Miške in njenega bližanja trenutku, ko bi postal javno dobro.

Ko rečemo, da je avtorska pravica omejena s pravicami drugih, s tem mislimo predvsem, da je avtorska pravica npr. omejena zaradi pravice drugih do ustvarjalnosti. Zato poznamo pravico do citiranja. Tako nekdo, ki piše doktorat, magisterij ali katerokoli drugo avtorsko delo, lahko brez predhodne prošnje za dovoljenje v njem uporabi avtorsko delo drugega avtorja, vendar ga mora primerno navajati. Poznamo tudi drugačne primere, npr. izjeme za izobraževanje, izjeme za poročanje novic, da se delo lahko parodira ali pa še na kak drug način karikira. V našem avtorsko pravnem zakonu, ki se imenuje Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah, so vse te izjeme navedene v členih od 46 do 56.

S pojavom novih tehnologij in globalnih komunikacijskih omrežij se je sistem avtorskih pravic tem tehnologijam zelo prilagodil. V tem obdobju se pojavijo velike mednarodne konvencije, ki so porodile povečan obseg pravice do reproduciranja, novo pravico dajanja avtorskega dela na voljo javnosti, ki je avtorju odredila možnost nadzora nad tem, v katerem času in trenutku je njegovo delo na voljo javnosti preko spleta. Skratka, ekonomske, materialne pravice so se razširile. Sistema izjem za te pravice, za izobraževanje npr., pa zakonodajalci niso prilagodili z enako ustreznostjo, kar velja vseskozi zgodovino. To se v našem zakonu odraža npr. na način, da imamo izjemo zgolj za neposredni pouk, kar pomeni, da učitelj pri šolskem pouku lahko neko pesem brez posebnega dovoljenja avtorja fotokopira in deli med učence, če pa bi pouk potekal v elektronski učilnici, vam taiste pesmi ne sme razdeliti, niti vam je ne sme posredovati po e-pošti. Takih primerov je seveda še več.

Nezanemarljive so tudi geografske omejitve avtorskih pravic. Čeprav imamo globalni trg in globalne osnovne modele, ali pa lokalno-globalne trge, kot je trg EU, imamo 28 držav članic in prav toliko različnih sistemov. Če torej natančno primerjamo, kaj se v določenih državah sme in kaj ne, ugotovimo, da je sistem izredno razdrobljen.

Kaj se torej dogaja s ti. EU reformo avtorskega prava? Različni sektorji so dlje časa prosili zakonodajalce, da bi se ti odzvali na potrebe na trgu, prilagodili sistem avtorskega prava ter uzakonili boljše izjeme, vendar reforma, ki je bila dana na mizo lanskega septembra, ni niti približno kaj takega, kar bi sektor potreboval. 16. septembra 2016 je torej Evropska komisija objavila zelo obsežen paket reformnih predlogov - ob direktivi o avtorskih pravicah na notranjem trgu, ki ureja izjeme, ki jih omenjam in na katero se bom osredotočila, še dve regulativi, ki urejata področje za slepe in slabovidne, predlagana pa je bila tudi regulativa za izdajatelje radijskih in televizijskih programov. Gre za štiri zelo obsežne in zahtevne instrumente.

V direktivi torej najdemo precej stvari, ki jih sektor ni želel. Izjema za izobraževanje ni dovolj dobra in ne naslavlja potreb sektorja, predvsem je pa izjemno zapletena in predstavlja nevarnost, da bo kolektivnim organizacijam služila kot pravna podlaga za pobiranje nadomestil vseh vrst, tudi za digitalno uporabo avtorskih del v šoli.

Direktiva vsebuje še številne izjeme za knjižnice in arhive, poleg tega pa še dva izjemno problematična člena, in sicer člen 11, ki uvaja novo sorodno pravico za založnike.

Ta po domače povedano pomeni, da bo spletno povezovanje na določene dokumente lahko postalo predmet nadomestil. Lastnikom tradicionalnih medijev bi tako npr. na podlagi tega člena torej za povezovanje do njihovih spletnih vsebin morali plačati nadomestilo. Ta pravica predstavlja veliko nevarnost za različne digitalne platforme, lahko tudi za platforme, ki ponujajo avtorska dela, kot so splošne knjižnice ipd., v praksi pa bo učinek, da številne spletne povezave preprosto ne bodo delovale.

Mediji so izredno pomembna institucija, lahko rečemo celo, da izredno pomembna veja oblasti. Če imamo šibke medije, to najverjetneje ni dobro za demokratičnost družbe in tako predlog reforme ne le, da ni dobra rešitev, temveč ustvarja še več problemov. Pomeni pa lahko v veliki meri spremembo interneta v Evropi. Linkanje je konec koncev bistvo interneta in če bi morali vsakokrat prositi za dovoljenje za spletno povezovanje, se bi internet nedvomno spremenil. V najbolj dramatični oceni reforma pomeni konec interneta, kot ga poznamo.

Za konec naj omenim še najbolj problematični 13. člen direktive. Pred časom smo marširali po ulicah in pisali poslancem, da mora iti trgovinski sporazum Acta: Ad Acta. Takrat je bila cela Evropa na cesti.

Danes je ta predlog še veliko bolj konkretno in veliko bolj dogovorjeno zapisan v predlogu direktive o avtorskih pravicah. In kaže zelo slabo.

Zakaj nihče ne maršira po cestah? Eden od razlogov je gotovo ta, da je Evropska komisija na mizo hkrati dala cel kup predlogov. Slepi in slabovidni se ukvarjajo s svojo regulativo, operaterji in izdajatelji televizijskih in radijskih programov s svojo, veliko je novih izjem za posamezne dele sektorja, za raziskovalce, knjižnice, arhive. Vse je razdrobljeno. Ko bo evropski parlament odločal o tej direktivi, se bodo torej redki poslanci, ki se na področje spoznajo, najverjetneje osredotočili zgolj na določeno področje. Če se torej vse te spremembe ne bi sprejemale istočasno, temveč vsaka posebej, bi se zdaj razdrobljene sile verjetno združile, tako pa si bo vsak izbral svojo vojno.

Morda pa je razlog tudi to, da smo zagovorniki primernega sistema avtorskega prava že malo naveličani, razočarani, da se po 17. letih vse spreminja samo na slabše in imamo, čeprav danes vsi vemo, kaj je to javna domena, kaj je to Creative Commons, na mizi najslabše predloge v zadnjih petnajstih letih. Zelo pozno je, a morda ne prepozno, da izoblikujete svoje stališče in ga posredujete odločevalcem, predstavnikom vlad in članom evropskega parlamenta, ki v tem trenutku že odločajo o reformi avtorskega prava.”

Za prepis se zahvaljujemo Poloni Torkar.

Povezava do FB reportaže: https://www.facebook.com/pg/osmoza.s54/photos/?tab=album&album_id=550246795311665

Priponka	Velikost
550265431976468.jpg	56.19 KB
550265341976477.jpg	61.08 KB
550263135310031.jpg	78.99 KB
550265051976506.jpg	71.69 KB
550264855309859.jpg	59.66 KB