Intro

Za zgodnji zajtrk fin urugvajski tobak v družbi sopotnika Luke Freliha, člana delegacije CC Slovenija Public Lead @ Brnik, 16. september ob 04.33h

»Licence in internet so naše edino orodje zato moramo vztrajati pri ohranjanju svobode«.

Stavek, s katerim je na otvoritvenem govoru postregla Catherine Casserly, predsednica neprofitne družbe Creative Commons, je sredi septembra v poljski prestolnici zaznamoval že peto globalno srečanje vrha mednarodnega gibanja CC ̶ po domače »ustvarjalne gmajne« ̶ s predstavniki nacionalnih podružnic ter podpornikov s celega sveta. Čeprav se je tridnevnega dogodka udeležilo več kot 200 vodij projekta, članov in podpornikov ̶ od Peruja, Gvatemale, Filipinov in vse tja do Danske ̶ je srečanje po besedah organizatorjev zaznamovalo družinsko vzdušje. »Ljudje, ki nas poznajo nas imajo radi, kaj naj storimo s sovražniki?«, se je retorično vprašala predsednica. Ustvarjalce orodja CC za alternativno zaščito avtorsko varovanih del je ̶ od svojega prvega začetnega srečanja na Harvardu pred desetimi leti ̶ na letošnjem srečanju namreč obdajal nov cilj po desetletju nizanja uspehov: ne zgolj kot alternativa obstoječi zaščiti avtorskih stvaritev, temveč vzpostavitev globalnega standarda v institucionalnih okoljih.

Zgodba o CC

Preden zakoračimo v ustvarjalno gmajno, začnimo na samem začetku: kaj sploh je Creative Commons in čemu služi? CC je eno izmed obstoječih orodij, poleg Copyleft ali OpenAcces, s katerim avtorji s pomočjo različnih tipov licenc svoja dela priobčijo javnosti ter s tem omogočijo bolj neovirano krožeje svojih del med uporabniki, bralci, poslušalci ali gledalci. Glavno načelo gibanja, ki je z leti postalo globalno, je razvijati in spodbujati pravno in tehnološko infrastrukturo, s katerimi bi maksimalno izkoristili delitev ustvarjalnosti in inovacije v digitalnih okoljih. Eden izmed primerov rabe licence je časopis, ki ga pravkar listate oz. do njega dostopate preko Digitalne knjižnice Slovenije. Tribuna je poleg projekta Videolectures in revije Narobe le eden izmed primerov iz domačih logov, od kar je leta 2005 h gibanju pristopila tudi Slovenija in s pomočjo Inštituta za intelektualno lastnino (IPI) ter s podporo Laboratorija za digitalne medije (Ljudmila) ustvarila slovenske različice licenc. CC Slovenija in Ljudmila sta v Varšavi prvič pred svetovno javnostjo predstavila poučno zabaven filmič C-man, Copyright Defender: Roka pravice Strikes Again! v režiji Vasje Omladinca in posneto z ekipo Ustvarjalne gmajne, z Luko Frelihom v glavni vlogi.

Po do sedaj največjem globalnem CC srečanju v Dubrovniku leta 2007, je letošnjega v Varšavi kot vsakokrat obiskalo veliko ljudi iz različnih vetrov in različnih poklicnih profilov: pravnikov, umetnikov, kulturnih administratorjev, kreativcev, znanstvenikov in računalniških programerjev, ki jih druži ideja odprte ustvarjalnosti. Vendar močna povezovalna ideja ni povsod enako zaživela: licenca, ki je bila spočeta v ZDA in z ozirom na ameriško zakonodajo v nekaterih državah težje uvažajo in prilagajajo obstoječimu pravnemu redu. Največ težav imajo ali pa so jih po besedah CC jurisdikcij oz. članic imeli na Slovaškem, Rusiji in Italiji in še drugod. Problem avtorskega prava že od samega nastanka, vsaj od Gutenberga dalje, vsekakor presega zgolj pravne dileme, je namreč družbeno vprašanje in zgodba o začetekih razvoja Creative Commons, tako pri nas kot v ZDA, je sprva predstavljal alternativo, toda čemu?

Glavni pobudnik in nekakšen guru CC gibanja Lawrence Lessig, profesor prava na univerzi v Harvardu, zagovarja svobodno kulturo nasproti temu, kar imenuje kultura dovoljevanja: »Svobodna kultura podpira in ščiti ustvarjalce in izumitelje. To počne neposredno s podeljevanjem pravic intelektualne lastnine. To pa počne tudi posredno z omejevanjem dosega teh pravic, s čimer zagotovi, da so ustvarjalci in izumitelji čimbolj osvobojeni nadzora preteklosti. Svobodna kulturna ni kultura brez lastnine, prav tako kot svobodni trg ni trg, na katerem je vse zastonj.« V svojem vplivnemu delu »Svobodna kultura« (pri nas izšlo pri Krtini, 2005) poudarja potencial kulture, ki ustvarjalnosti ne zatira z restriktivimi omejitvami avtorskega prava, temveč dovoljuje pošteno predelavo v nekomercialne namene, tudi ponovno uporabo ali remiksanje. V retorično izpiljenem predavanju v Varšavi so se besede, zahvaljujoč Lessigovi avratičnosti, najbolj dotaknile prisotnih. Za primer svobodne ustvarjalnosti je navedel francosko glasbeno skupino Phoenix in njihovo pesm Lisztomania, ki je po Youtubu ob ritmih omenjene viže sprožila viralno spiralo nešteto novih različic video filmov, ustvarjenih s strani oboževalcev s celega sveta. Kanček dvoma tej hvalnici človeški ustvarjalnosti, ali morda le neposrečenem izboru primera, sproža že enostavno vprašanje: zakaj snemanje videospotov ob vedno isti glasbeni spremljavi in ne kar ustvarjanje lastne glasbe?

Mnogo manj nedvoumno je bilo sporočilo predavanja: CC ne predstavlja grožnje, temveč kot orodje pomaga širitvi svobodne kulture, ki je ne omejejujejo avtorsko pravo, interesi založnikov ter ostalih kulturnih posrednikov. Vendar, kot je opozoril Lessig, CC ne predstavlja komunizma ̶ ob teh besedah je na njegovi impresivni PP prezentaciji besedo komunizem, zapisani z rdečimi črkami, prekrižala črna kraca. Stališče ne bi moglo biti jasneje izraženo, nasprotno, profesor z liberalnimi načeli v svojih delih in predstavitvah ostaja predvsem pragmatik. Družbe nam ni potrebno spreminjati, dovolj je, da ustvarimo alternativna orodja, ki bodo obstoječe družbene prakse sčasoma uvedle v spremenjen način distribucije in ustvarjanja avtorskih del. Pri CC svobodne kulture ni brez lastnine, torej če ne želimo ukiniti lastnine, ukinimo vsaj tehnološke in pravne omejitve! Creative Commons v trenutnih razmerah kljub vsemu še vedno predstavlja relevantno kritiko obstoječega avtorskega prava, dovolj je, da verjamemo v svobodo idej, informacij in človekove pravice. In ostanimo optimisti, kakor je dejal guru svojim vernikom, pa tudi maloštevilnim skeptikom znotraj gibanja, ki verjamemo v emancipatorne potenciale idej komunizma.

Izobraževanje skozi poučevanje

Posebna pozornost je bila posvečena področju izobraževanja, kajti to področje po mnenju vodje delavnice Cabla Greena , predstavlja največje področje, na katerem poteka uporaba del drugih avtorjev. Velik del zgodbe o uspehu licence predstavlja podatek, da je trenutno na ta način na internetu označeno več kot 400 milijonov del, od fotografij, glasbe, videov, znanstvenih publikacij ali študijskih gradiv iz vseh področij (podatki dostopni na http://labs.creativecommons.org/). Prosta dostopnost avtorskih del v sferi znanosti in raziskovanja pogojuje že dejstvo, da je večina teh del nastala s podporo iz javnih sredstev. Objava rezultatov znanstvenih raziskav naj bi torej presegala interese založnikov, toliko bolj, ko gre za družbeno relevantna spoznanja. V tem pogledu ustaljene prakse znanstvenih zbornikov ali učbenikov (uredniška recenzija, ipd.) ostajajo, tudi ko je delo objavljeno pod CC licenco. Skrajša se le proces objave in prehod v domeno javnosti. Po dostopnih podatkih je trenutno okoli kot 20% vseh del objavljeno s katero od licenc, namenjenih za prost dostop. Nekaj manj kot 10% od teh del predstavlja delež CC licence, ki se z leti vztrajno povečuje. Dodatno podporo za razvoj pomenijo projekti kot so Europeana, portal za digitalizacijo evropske kulturne dediščine, a je odprto licenciranje po besedah sira Johna Danielsa, predstavnika UNESC-a, še vedno preveč omejeno le na sferi izobraževanja in raziskovanja.

Naslednji večji projekt, za katerega se zavzema Creative Commons, je poučevanje o avtorskih pravicah in alternativnih licencah. Posebno uspešni na področju učenja in poučevanja so v Avstraliji, kjer deluje iniciativa Allright-to-copy. Platforma deluje kot vodič za študente in profesorje, s pomočjo katere se učijo pravilne rabe avtorsko zaščitenih gradiv. Odprta šola za učenje o različnih, uradnih in alternativnih oblikah zaščite avtorskih del, želi šolarje v nižjih razredih poučevati o etični rabi avtorskih gradiv. Omenjene iniciative posegajo na občutljivo področje, saj že v zgodnjih letih otroke pripravljajo na »pravila igre«, ki veljajo v digitalnih in ostalih okoljih. Po mnenju Jarosŀawa Lipszyca iz Fundacije Nowoczescna Polska, zavoda za izobraževanje in razvoj informacijske družbe iz Varšave, je iniciativa moteča, predvsem zaradi njenih moralnoetičnih vzgibov. Argument je vsekakor na mestu, zakaj naj bi namreč vsaka intelektualna dejavnost zahtevala pravno podlago ali, v nekaterih primerih, celo grožnje s kazenskimi sankcijami? Zakaj se ne bi mi, pripadniki generacije, ki smo se za razliko od današnjih 15-in-več letnikov priučili rabe interneta, raje učili od njih? Današnji mladostniki, ki so praktično zrasli skupaj z internetom, namreč predpisov o »pravilni« rabi avtorskega prava niso ponotranjili v tolikšni meri, da se ne bi novih razsežnosti rab mogli učiti pri njih!

Primerov dobre prakse je bilo še veliko, eden izmed njih prihaja iz sveta umetnosti oziroma projekta CC for GLAM ̶ Galleries, Libraries, Archives, Museums. V tokijskem muzeju Mori Art Museum (MAM) so s priznanim kitajskim umetnikom Ai Weiweiom leta 2009 pripravili razstavo According to What?, ki so jo zapečatili s CC licenco. Obiskovalcem je bilo eksponate dovoljeno fotografirati, pod pogojem, da bodo tudi sami uporabili enako licenco. Odziv obiskovalecv muzeja, podložen z interaktivnim odnosom do razstavljenih del, je bil velik, uspešna marketinška strategija z zgodbo pa zagotovljena.

Creative Commons 4.0

Največja novost oznanjena na srečanju je bila vsekakor priprava osnutka za verzijo licence CC 4.0. Po sedaj dostopnih podatkih, je bilo do leta 2011 več kot polovica (po nekaterih podatkih 72%) licenciranih del označenih z »neuvoženimi« licencami, prilagojenim nacionalnim jurisdikcijam. Obvoz okrog nacionalnih jurisdikcij pri objavi avtorskih del je pripravil vodstvo CC k razmisleku o odpravi uvoza licenc v posamezne države in se osredotočiti na pripravo mednarodno veljavne licence. Med razlogi za vzpostavitev nove različice je tudi težavnost prilagajanja licenc v določenih primerih, tako bi novo verzijo licence zgolj prevajali v nacionalne jezike, medtem ko bi povsod veljal enak tip licenc. Po drugi strani se je po desetih letih takšen zasuk zdel potreben, globalna raba licenc je namreč razlike med anglosaksonskim, kontinentalnim, vse do azijskega načina zakonskega varovanja avtorskih pravic premostila v tisti meri, da avtorji in uporabniki, ki se ne spoznajo dovolj na pravo, lahko mednarodne licence hitro posvojijo. Nenazadnje poteka usklajevanje pri pripravi licenc na podlagi pobud številnih uporabnikov z vseh koncev sveta.

h3. Onkraj svobodne zavese

Digitalne tehnologije in internet omogočajo neizmerno svobodo in, paradoksno, vedno večji nadzor nad avtorskimi deli. Internet je izničil razliko procesoma kopiranja in distribucije: s tem ko delo kopiramo in naložimo na računalnik, smo to isto delo v popolnoma nespremenjeni obliki že distribuirali. Izenačitev teh procesov je najprej seveda prvo ogrozilo glasbeno industrijo, ki je v boju privilegije kot talce v boju v bran vzela avtorje in glasbene izvajalce ter jim prejšnji mesec v EU izglasovala podporo ‘zakonu sira Cliffa Richarda’ in s tem podaljšanje zaščite avtorskih pravic s sedanjih 50 na 70 let.

Digitalno javno dobro v kulturi pogojujejo materialni pogoji ustvarjanja, ki vzpostavljajo nova razmerja med materialnim nosilcem in vsebino, med produkcijo in reprodukcijo. Pobiranje intelektualne rente z neekonomski (pravnimi) sredstvi v kapitalističnih družbah ni nastalo iz niča, vprašanje brez copyrighta pa je, ali si digitalno javno dobro v svobodni kulturi lahko zamislimo tudi brez privatizacije splošnega intelekta in »svobodnega« trga?

Poročilo prvič objavljeno v oktobrski Tribuni.

Outro

Zbiranje vtisov s samita, prvih simptomov prehlada in iskanje priložnosti za nikotinske stimuluse, z Luko, na relaciji Varšava-Praga-Ljubljana, 19. september med 9.10h in 13.20h.

Linki:

Creative Commons

CC for GLAM na Wikipediji

Kalkulator javne domene

C-Man, Copyright Defender: Roka pravice strikes again!

Photo by Kalexanderson, Flickr, Some rights reserved