Svetovno srečanje je potekalo v duhu »tehnoloških, ekonomskih in organizacijskih sprememb, ki nam omogočajo nov premislek o pogojih svobode, pravičnosti in produktivnosti v informacijski dobi«. Misli Yochaija Benklerja, avtorja knjige Bogastvo mrež in osrednjega predavatelja na vrhu, so organizatorje vodile k pripravi gostega programa, kratkočasne mešanice teorije in prakse. Vse pohvale gostiteljem za izpeljavo!

Program je številno občinstvo z vseh celin cepil na štiri tokove delovnih srečanj (Produkcija med vrstniki: pravna in strukturna vodila; Produkcija med vrstniki: družbena, tehnološka in ekonomska vodila; Odprto izobraževanje; Praktične delavnice) in nas ponovno združeval v ključnih razpravah. V eni od njih je Lawrence Lessig obelodanil svoj umik (> posnetek predavanja).

Ena od debat se je osredotočila na prenos okoljske metafore v kulturo: kako zaustaviti škodljive procese, ki kulturo zaklepajo in onemogočajo njen razvoj (»Documentaries capture the reality but the reality is copyrighted.«)? In kaj predlagati kot nov model prostega pretoka? Zgled bi lahko poiskali pri okoljevarstvenem gibanju (antiglobalističnega niso omenjali), kjer za višje cilje sile združujejo tudi nasprotniki. Eden takih konsenzualnih kampanjskih prijemov je strip Bound by Law. Najbolj humanističen argument za aktivistično delovanje pa je navedel Cory Doctorow, pisatelj ZFF, bloger, aktivist: »I simply believe that machines shouldn’t attack their users.«

Svetovni shod iCommons združbe ni bil naklonjen kritičnim odzivom in pomislekom, saj so ti praviloma ostali brez odziva. Tako je, recimo, Tony Curzon-Price (Open Democracy) najprej citiral Arendtovo: »The condition of modernity is to find one’s identity in the communities we choose to belong to,« in navezal, da slednje mora prinašati tako smisel kot denar (»make sense + make cents«). In tako kot CC pomaga graditi tako skupnost, jo hkrati pomaga tudi sesuvati, saj dopušča zlorabo prostega pretoka avtorskih vsebin. Pojem zlorabe si posamezni prizadeti avtorji/organizacije seveda razlagajo po svoje. Večina nasporazumov izhaja iz dejstva, da jim CC služi predvsem kot tržno oz. promocijsko in ne pravno orodje, zato se ob dekontekstualizaciji njihovega dela s strani zgoraj omenjenih nasprotnikov iz istega čolna odzovejo zaščitniško.

Tudi sicer se je na vrhu zvrstilo veliko predstavitev najrazličnejših »novih« poslovnih modelov za produkcijo, distribucijo in trženje ustvarjalnosti (Jamendo, Magnatune, Loftwork, Star Wreck Studios …) in le občasno je kdo podvomil vanje. Balasz Bodo, na primer, je o primeru »ilegalne in inovativne« brazilske Tecno Brege menil, da le težko govorimo o strukturno drugačnem poslovnem modelu in da gre za iniciativo, ki je pač šele na začetku in se bo razvila v znano in prevladujočo obliko trženja.

Podtaknjeno obliko trženja pa smo vsekakor doživeli udeleženci vrha, saj smo bili izpostavljeni nekritičnemu reklamiranju možnosti, ki jih za »krepitev skupnosti in odprto izobraževanje« ponuja spletna platforma Second Life. Podjetje Linden Labs so organizatorji širokogrudno vključili v program, ta pa se je simultano odvijal tudi v Drugem življenju (namesto strimanja). Človek bi skoraj verjel dobronamerni pripombi iz občinstva, da nam do končne zmage manjka le še širokopasovni dostop v vsako (kitajsko) vas.

Sklepna razprava je bila posvečena razkoraku med CC licencami, piratstvom in javno domeno. »Vrednost arhiva je v njegovi rabi,« je izpostavil Hans Westerhof, ko je predstavljal projekt Images for the Future of Sound and Vision. Gre za digitalizacijo 280.000 ur avdiovizualne dediščine, ki bo Nizozemsko stala 173 milijonov evrov. Očitno si to lahko privošči država, ki izpod sebe črpa zemeljski plin. »Če pa nočeš potopiti države, da bi rešil arhive, ti ostane piratstvo,” je prepričan Balasz Bodo, ki krivoversko misel utemeljuje z dejstvom, da so arhivi lokalne dediščine enostavno nedostopni, in navaja kar nekaj navdihujočih primerov (mdr. Silent Library).

V Dubrovniku so kljub vsemu prevladovale zamisli in primeri iz ZDA, Južnoafriške republike in držav Commonwealtha, tako da po prispevkih z letošnjega vrha le s težavo izluščimo, s kakšnimi specifičnimi strokovnimi izzivi se srečujemo avtorji in pravniki po Evropi. Naslednje leto bo za to verjetno še manj priložnosti, saj bo vrh v Sapporu na Japonskem.

V Dubrovniku smo bili Jaka Železnikar (Artist in Residence, > fotke), Maja Bogataj Jančič, Maja Lubarda (IPI), Špela Kučan, Luka Frelih in Alenka Pirman (Ljudmila). Z nami je bil še Lenart J. Kučić (Delo), ki je v Dubrovniku uplenil intervjuja z Jimmyjem Walesom in Coryjem Ondrejko (članek).