Generalna pravobranilka Sodišča Evropske unije (SEU), Verica Trstenjak, je v zadevi španske kolektivne organizacije SGAE proti izdelovalcu elektronskih nosilcev podatkov PADAWAN S.L. izrazila mnenje, da naj se plačilo nadomestila za reprodukcijo avtorskih del za privatno rabo zahteva ob izdelavi, nakupu oz. prodaji digitalne opreme, naprav in praznih nosilcev podatkov le v primerih, ko se lahko domneva, da se bodo ti dejansko uporabili za takšno reprodukcijo. Nadomestilo pa naj se ne bi zahtevalo v primerih, ko so digitalna oprema in nosilci podatkov očitno namenjeni drugačni rabi.

Glede na Direktivo 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (Direktiva) je dovoljena reprodukcija avtorskih del za privatno rabo (npr. posameznik si naredi kopijo kupljene zgoščenke, da jo bo lahko poslušal tudi v svojem avtomobilu). Vendar pa se zato ob nakupu/prodaji/izdelavi /uvozu določene digitalne opreme (npr. DVD snemalnikov) in nosilcev podatkov (npr. praznih zgoščenk) zahteva plačilo določenega zneska za reprodukcijo za privatno rabo. Namen je nekakšno povračilo (compensation) imetnikom avtorskih oz. sorodnih pravic za rabo njihovih del.

Španija se je odločila za sistem, po katerem se objavljena avtorska dela lahko reproducirajo za privatno rabo brez dovoljenja imetnika avtorske pravice. Nadomestilo za reprodukcijo za privatno rabo na digitalno reprodukcijsko opremo (npr. DVD snemalniki), naprave in medije pa morajo plačati proizvajalci, uvozniki in distributerji te opreme pristojnim kolektivnim organizacijam (v konkretnem primeru je to SGAE).

SGAE je pred pristojnim sodiščem v Barceloni od izdelovalca elektronskih nosilcev podatkov (CDji, DVDji, MP3 predvajalniki ipd.) PADAWAN zahtevala plačilo nadomestila v višini 16.759,25 EUR za prodajo nosilcev podatkov v času med septembrom 2002 in septembrom 2004. Pristojno sodišče je na SEU naslovilo vprašanje, ali je španski način zaračunavanja nadomestila za reprodukcijo za privatno rabo kompatibilen z direktivo, ki zahteva »pošteno nadomestilo«, ter kako naj se slednje pravilno zaračunava. Direktiva je s konceptom »poštenega nadomestila« (fair compensation), oziroma še ustreznejše poimenovanje bi bilo »poštenega povračila«, spremenila prejšnji koncept primernega nadomestila (equitable remuneration).

SEU na vprašanja barcelonskega sodišča še ni odgovorilo, je pa v postopku izdala mnenje njegova generalna pravobranilka, Verica Trstenjak. Po njenem mnenju se mora koncept »poštenega nadomestila«, ki ga določa Direktiva, razlagati enotno v vseh državah članicah. Vendar pa lahko vsaka država članica za svoje ozemlje določi najbolj primerne kriterije za določanje nadomestila, ki bodo zagotovili skladnost s konceptom poštenega nadomestila. Ne glede na sistem, ki ga v ta namen uporabijo države članice, morajo slednje zagotoviti pošteno ravnovesje med imetniki avtorskih in sorodnih pravic in zavezanci za plačilo nadomestila. Koncept poštenega nadomestila pomeni plačilo imetnikom pravic, ki ob upoštevanju vseh okoliščin dovoljene reprodukcije za privatno rabo, pomeni primerno nagrado za uporabo zavarovanega dela. Med pravico uporabe in ustreznim finančnim nadomestilom za to rabo mora obstajati dovolj močna povezava. Če se država članica, kot npr. Španija, odloči za sistem povračila v obliki nadomestila za privatno rabo na digitalno reprodukcijsko opremo, naprave in prazne nosilce podatkov, se takšno nadomestilo šteje za skladno z Direktivo le, če se lahko predvideva, da bodo ta oprema, naprave oz. mediji uporabljeni za reprodukcijo za privatno rabo. V nasprotnem primeru – ko gre za nalaganje plačila nadomestila ne glede na predvideno rabo opreme, naprav in nosilcev podatkov – se šteje, da sistem ni skladen s konceptom poštenega povračila, ki ga določa Direktiva.

Vir: http://curia.europa.eu/jcms/upload/docs/application/pdf/2010-05/cp100045en.pdf