Mathias Rambaud (ur.; et al.)

Livre & Numérisation / Knjiga & digitalizacija

(Francoski inštiut Charles Nodier, 2011)

Knjiga s precej prozaičnim, celo monumentalno zvenečim naslovom je zbornik transkriptov pogovorov in dveh tekstov, ki so nastali v okviru istoimenskih Francosko-slovenskih srečanj (20. september – 15. november 2010) v Cankarjevem domu in v organizaciji Francoskega inštituta Charles Nodier ter s podporo institucije CulturesFrance, od l. 2011 preimenovane v Institut franҫais. Jedrnat naslov zbornika povzema široko paleto aktualnih zagat v zvezi s preživetjem tiskane knjige v dobi »brezpapirnih« digitalnih tehnologij. V času hitrega pretoka znanja in informacij se zdi knjiga poslednji medij, ki se bo zagotovo še nekaj časa uspešno izogibal lastnemu digitalnemu »potopu«.

Dogodek, ki je potekal v okviru Svetovne prestolnice knjige, je bil impresiven že zaradi širokega nabora poklicnih profilov trinajstih gostov iz obeh držav: založnikov, knjižničarjev, pisateljev, blogerjev, kritikov, filozofov, zgodovinarja in dveh pesnikov. Skupni imenovalec sodelujočih na debatah je bilo vprašanje prihodnosti knjige, ali natančneje: življenje knjige in njenih (so)ustvarjalcev v digitalnem okolju.

Dvojezični zbornik ima sedem tematskih poglavij, obravnavana na dober mesec dni trajajočih srečanjih: Pisateljeva spletna stran: samostojno umetniško delo ali njegov dodatek?; Blog kot orodje literarne kritike; Prihodnost intelektualne lastnine; Digitalizacija knjižničnih fondov; Pisateljev pogled na prihodnost knjige; Knjiga kot priča zgodovine; Ali sta knjiga in digitalni svet obsojena na medsebojno izključitev? in Izziv digitalne knjige.

V uvodnem nagovoru urednika Ali moramo pokopati Gutenberga? sta izpostavljeni dilemi in strahova današnjih bralcev glede knjig v prihodnosti: strahovi klasičnih bralcev, ki jim knjiga predstavlja fetiš, in modernih bralcev, ki posegajo tudi po knjigah v digitalnem zapisu. V uvodu nastavljena tradicionalna ideološka nasprotja se ob branju zanimivih razprav z različnimi profili ustvarjalcev in bralcev knjig kmalu razkrijejo kot nezadostna, celo paradoksalna. Le zakaj?

O avtorjih

Ob branju pogovora dveh pisateljev (Jean-Philippe Toussaint in Miha Mazzini) o vlogi spletnih strani kmalu postanejo jasne prednosti in omejitve takšnega »on-line« življenja pisateljev. Poleg neposrednejšega stika z bralci pisateljivih del je internet lahko varljivo orodje, kot se zdi, še najmanj koristi prav avtorjem in tudi bralcem, ki daljše tekste na računalniku le s težavo prebirajo. Mazzini omeni nove trende založništva v ZDA in skrajnosti, do katerih privede kriza v založništvu: »Avtorju rečejo naj skrbi za svojo spletno stran, svoj Facebook, svoj Twitter, naj ima svoj marketing in PR in vse to plačuje. Ko bo imel besedilo napisano in si bo nabral milijon prijateljev na Facebooku, naj pride in mu bodo objavili knjigo. In še honorar bo dobil.« Tradicionalne naloge založnika, kot so promocija avtorja in njegovega dela, naj bi po novem opravljal avtor sam. Prenos socializacije avtorskih del na avtorje same postavi v novo luč založnike. Jih v dobi interneta in elektronske knjige sploh še potrebujemo? Zaključek obeh se zdi manj usoden, oba pisatelja namreč vidita prihodnost v preusmeritvi bralcev v oba medija: spletno mesto oz. elektronske knjige in papirnate izdaje.

Novinar in pisatelj Pierre Assouline v poglavju o blogu kot orodju literarne kritike izpostavi naravo sodobnega ustvarjalnega dela: »S papirja prestopamo na nekaj, kar pravzaprav ne obstaja, je breztelesno. Lahko to shranimo, a ne moremo prijeti.« Pozorni bralec bo uvidel, da sogovornik spregleda materialnost in dejansko oprijemljivost restriktivnega avtorskega prava, ki pa se mu v poglavju Prihodnost intelektualne lastnine nazorneje posvečata filozofa Peter Klepec Kršić in Paul Mathias. Avtorsko pravo svojo težo namreč pridobiva ravno na račun virtualne ekonomije in tehnološkega napredka, saj poleg večje dostopnosti avtorskih del tehnologija hkrati omogoča vedno strožji nadzor nad uporabniki in monopol nad intelektualno lastnino.

Papir ali disk?

Zanimivo in polemično je poglavje o digitalizaciji knjižničnih fondov. V njem naletimo na paradoks množične digitalizacije gradiv, ki sčasoma v procesih hrambe postajajo vedno bolj nedostopna. Bruno Racine, predsednik Narodne knjižnice Francije, opozori na privatizacijo digitalizacije javnih gradiv, predvsem s primeri iz ZDA, ter svari pred časi, ko bomo nemara pozabili na interese javnega dostopa do gradiva, rešenega bremen avtorskih pravic. Glede na omenjene trende in dileme iz uvoda zbornika je paradoks knjižnic, predvsem v obravnavi hrambe digitalnega gradiva, toliko večja.

Kot omenja Mateja Komel Snoj, ravnateljica NUK, zakon o obveznem izvodu ne upošteva, ali zaenkrat ne predvideva obveznega izvoda v digitalni obliki. Mar omenjene zakonske določbe posredno dovoljujejo, da so knjižna gradiva v elektronski obliki izvzeta iz ohranjanja kulturne dediščine in s tem, po eni strani, prepuščajo hrambo in digitalizacijo zasebnim iniciativam, ter, po drugi strani, knjižnicam nalagajo dvojno delo, ko tiskane izdaje ponovno digitalizirajo same? Snojeva kot izjemo omenja knjižnice iz Norveške. Te namreč sprejemajo tudi pdf izdaje, a so za branje in ogled dostopne le v prostorih knjižnice. Se torej premosorazmerno z razvojem digitalnega zapisa knjižnice spreminjajo v arhive?

Izzivi digitalizacije in trg informacij

Med zadnjimi poglaviji v zborniku je nekaj strani namenjenih knjigi kot mediju spomina in knjigi v prihodnosti, o kateri v intervjuju spregovorijo pisatelj Boris Pahor ter v pogovoru razkrijeta pisateljica Brina Svit in pesnik Tomaž Šalamun. V poglavju Ali sta knjiga in digitalni svet obsojena na medsebojno izključitev? o tektonskih premikih v proizvodnem in bralnem procesu spregovori zgodovinar Roger Chartier: »Kaj je knjiga? Medsebojno dosleden in enoten diskurz ali pa antologija citatov in odlomkov?« Spremembe bralne in pisne kulture ilustrira s preselitvijo teksta z zvitkov na kodeks v prvih stoletjih krščanstva, kar je omogočalo lažje branje, oštevilčenje strani in izdelavo kazala. Današnja dilema po Chartierju predstavlja odnos med odlomkom in celoto. Novonastali odnos omogoča nove načine branja ̶ prekinjeno ali razčlenjeno ̶ ter spodkopavanje katergorij, ki vladajo med besedili in deli. Zgleden primer za Chartierjev zgodovinski vpogled sta orodji semantični wiki in bookie, ki omogočata nove načine branja ter (kolektivnega) pisanja.

Epilog?

Z digitalizacijo avtorsko (ne)zaščitene tiskane knjižne produkcije podjetje iz Kalifornije z zasebno prilastitvijo skupne dediščine v javni domeni že predstavlja obstoječo grožnjo knjižni produkciji. Usoda dotičnega zbornika podlega navidez drugačni grožnji: vsled varčevanju ali premajhnim finančnim vložkom je bil izdan v zgolj butičnih 250 tiskanih izvodih, medtem ko si ga v nizkostroškovni, pdf obliki, lahko kadarkoli prosto naložimo na svoj računalnik s spletne strani inštituta. Tiskane izdaje zbornika, na voljo v splošnih knjižnicah, so tako posledično omejene na majhen vzorec v dveh največjih mestih v Sloveniji. Ko gre za interese javnega dostopa knjižne produkcije, je trenutna dilema med papirjem in diskom za bralca navidez podobna odločitvi med avtom na bencin ali dizel. Očitno bo za bralce in avtorje izbira postala usodnejša, ko ne bo več tiskanih izdaj, diske pa bomo polnili le še s protiplačilom ali si jih ogledovali in prebirali v prostorih knjižnic.

Recenzija je bila v krajši obliki predvajana v oddaji Humanistika na Radiu Študent (9.9. 2011)

Zbornik v pdf obliki dostopen na spletnih straneh Inštituta Charles Nodier