KUD France Prešeren, 7. oktober 2008

DEBATA

Maja Breznik, Mirovni inštitut
V predstavitvi raziskovalnega projekta Upravljanje avtorskih in sorodnih pravic v digitalnem okolju je izpostavila tisti del, ki govori o opozorilu, da je potrebno ob diskusiji o nadomestilih pogledati celoten družbeni učinek varstva avtorskih pravic od ustvarjanja do uporabe. Šibki točki sta dve: avtor (njegov socialni in ekonomski položaj) in uporabnik (omejitve dostopa do kulture in znanosti, ki naj bi mu bile kot državljanu zagotovljene). Pravniki razlagajo, da je za rešitev problema ključno ravnovesje med avtorskimi pravicami in pravicami uporabnikov. Empirična raziskava pa je pokazala, da sta oba momenta različna. V nadaljevanju se je osredotočila na problematiko avtorjev. Pri kolektivnem upravljanju se sredstva stekajo iz dveh virov (definirana in nedefinirana raba). Nadomestilo naj bi bilo sorazmerno. Nedefinirana raba pa se zbira na arbitraren način in se tako tudi deli oz. se nadomestila delijo progresivno. Očitno je, da tržna razmerja niso idealna, navadno nastane monopol, s tem pa se ta razmerja še krepijo (komercialno uspešnejši dobijo še več). Drug problem je pravilo, da čim širše so avtorske pravice, slabši je položaj umetnikov v odnosu do založnikov. Avtorji v glavnem živijo od neposrednega plačila, sekundarni viri jim prinesejo le 5 % prihodkov. Vprašanje torej je, če je ekonomski položaj avtorjev mogoče reševati znotraj avtorskega prava. Raziskovalci si v tem niso bili enotni. Breznikova predlaga, da bi rešitev bilo treba poiskati tudi z ukrepi, ki bi jih država morala uvesti na področju prekarne delovne sile ter na področju pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja. Položaja komercialno neuspešnih avtorjev namreč znotraj avtorskega prava ni mogoče rešiti. To pa je že politično vprašanje.
http://creativecommons.si/node/244
http://www.mirovni-institut.si/

Petra Boškin, Urad za intelektualno lastnino
Avtorsko pravo je kompleksno področje. Obvezno kolektivno upravljanje je res omejevanje pravice avtorjem, veliki večini avtorjev pa je obvezno upravljanje v veliko pomoč, saj se s tem ne ukvarjajo (ne želijo ukvarjati), tako da ta mehanizem lahko dojemamo pozitivno. V zadnjih letih Urad beleži, da je potreba po spremembi zakonodaje vedno večja, k čemer pripomorejo tudi take razprave. Pred leti je bilo veliko diskusije na primeru upravljanja pravic za kliping (LDS predlagal obvezno, vlada pa je ta predlog zavrnila). Z obveznim upravljanjem bi namreč kliping agencije imele olajšano delo, neobvezno upravljanje storitev zakomplicira. Sicer pa izjeme dopuščajo tudi kolektivne organizacije - SAZAS za dobrodelne prireditve (ob poplavah) menda ni zaračunaval uporabe glasbenih del.
Kolektivnega upravljanja ne smemo enačiti z načinom dela SAZAS. Če nismo zadovoljni z delovanjem ene organizacije, tega ne smemo enačiti s kolektivnimi organizacijami nasploh. Urad nadzoruje delovanje kolektivnih organizacij, področje se razvija, ustanavljajo se nove kolektivne organizacije za področja, ki še niso pokrita … Boškinova je zaključila z izpostavitvijo pozitivnih učinkov kolektivnega upravljanja (IPF, ZAMP).
http://www.uil-sipo.si/

Paul Keller
Situacija spominja na Dansko, kjer imajo razširjeno (extended) upravljanje avtorskih pravic. Kar je presenetljivo je, da je tamkajšnja kolektivna organizacija KODA ena redkih, ki nima nasprotnikov. KODI je namreč uspelo vzpostaviti pravičnejši način distribucije nadomestil - ta pridejo tudi do neuveljavljenih oz. nekomercialnih avtorjev (začetnik, ki izda svoj prvi cede, dobi prek nadomestil 30-40 % celotnega prihodka).
http://www.koda.dk/english

Maja Bogataj Jančič
Gre za drugačen primer, saj ima avtor vedno možnost izstopiti. Sama zamisel o kolektivnih organizacijah ni slaba, vendar je treba situacijo v Sloveniji ponovno preveriti in premisliti. SAZAS je povzročil degradacijo javnega mnenja o konceptu kolektivnega upravljanja pravic v Sloveniji. Simpatizira z obupnim položajem avtorjev v Sloveniji, vendar opozarja na to, da zaostrovanje in kriminaliziranje kršiteljev ni prava rešitev. Tudi obstoječe težnje po podaljševanju trajanja avtorskih pravic so vprid industriji.

Bodo Balazs
Iskanje rešitve za izboljšanje avtorjevega položaja zunaj avtorskega prava ga preseneča, saj se je sam institut avtorske pravice izoblikoval v 18. stoletju družbeno in ekonomsko neodvisnemu avtorju vprid in je bil uperjen proti cenzuri. V zameno za prevzemanje odgovornosti za pisanje so tedanji avtorji želeli finančno neodvisnost. Rešitev so poiskali v trgu. Morda gre za dediščino komunistične preteklosti, saj je v tej regiji prisotna težnja, da naj avtorska pravica poskrbi le za tržne transakcije, druge institucije v kulturi (ministrstva, kolektivne organizacije ipd.), ki želijo delovanje trga izničiti s socialnimi, netržnimi vrednotami. Po Bodovem mnenju pristopa ne moreta sobivati. Ne moreš se ljubiti in hkrati ostati nedolžen - ali sprejemeš trg ali pa državo. Če trgu ne zaupamo, potem uvedimo pavšalne tarife za internet ali prazne medije in sredstva delimo glede na kulturne in družbene preference?! Gre za različna pristopa, ki, če ju pomešamo, ustvarjata nemogoč položaj. Če je kolektivna organizacija država v državi, potem moramo sprejeti, da gre za kulturno institucijo, ki ni zavezana trgu.

Maja Bogataj Jančič
Avtorsko pravo je režim za spodbujanje ustvarjalnosti (v ustavi je zapisano, da je to predvsem nagrada za delo ustvarjalca). Zgodovinsko je uvedba tržnega sistema velik zgodovinski napredek, saj ukine cenzuro, mecenstvo. Seveda se je sčasoma sprevrgel tudi tržni mehanizem (medijski koncerni in velike založbe ravno tako cenzurirajo, pogodbe so izkoriščevalske). Do neke mere se je treba strinjati z Mrkaićevimi libertarnimi pogledi. V sistemu, ki ga predlaga Slavko Pregl je prva nevarnost v avtoriteti - kdo bo izbral sto državnih pisateljev in kdo bo zavrnil stoprvega? Drugi pomislek je, da tak avtor ne more uživati prednosti obeh mehanizmov - če dobiva državno plačo, bi se moral odreči avtorskim pravicam (oz. zadržati le pravico atribucije). Pravzaprav pa državne avtorje že imamo, saj vsi, ki v Evropi prijavljamo projekte (sekundarno financiranje) in dobimo denar, potem avtorske pravice na delu prenesemo financerju, ki pa bi moral znati z njimi upravljati. Vlada je v Strategiji informacijske družbe zapisala, da jih bo upravljala pod CC licenco. Še vedno čakamo.

Slavko Pregl
Ideja o državnem pisatelju je povzeta - na Irskem profesionalne organizacije predlagajo avtorje, o katerih razpravlja državna komisija, ki se menja vsako leto. O čem govorimo, če govorimo o trgu (v Sloveniji)? Kajetan Kovič bo v celem življenju prejel 400.000 evrov avtorskih honorarjev. Toliko dobita iz Slovenije D. Brown in J. Rawling za svoja dela v štirih letih. Za obema stoji kapital, ki promovira knjige tudi na majhnih trgih (slovenski je 4x manjši od madžarskega). Proces prepuščanja trgu je pripeljal do tega, da 80 % svetovne literarne produkcije ustvari deset avtorjev. Treba je najti mehanizme, ki niso ne cenzorski in ne tržni. Desa Muck kot najbolj brana avtorica (65.000 izposoj v javnih knjižnicah na leto) dobi iz knjižničnega nadomestila 6.500 evrov. V primeru, da bi prodala še 10.000 knjig, lahko izračunamo, da bi dobila še 12.000 evrov. Najbolj prodajana in uspešna slovenska avtorica torej lahko zasluži 18.000 bruto na leto. Treba je najti dodatne mehanizme, lahko tudi po načelu, ki ga predlagata predhodnika. Še en primer - Feri Lainšček bo kot najuspešnejši pisec lanskega leta za tri romane in tri filme dobil desetkrat manj kot član uprave Mercatorja. S to razliko, da se njemu to zgodi le enkrat v življenju, članu uprave pa verjetno ne.

Dare Nikolovski
Glasbenik, založnik in glasbeni urednik v eni osebi podpira kolektivno upravljanje avtorskih pravic. Problem pa je v tem, da navkljub ustavi, ki zagotavlja prostovoljno članstvo v organizacijah, glasbenik nima izbire. Če se je obvezno članstvo ukinilo za Gospodarsko in Obrtno zbornico, potem bi se lahko tudi za SAZAS. Avtor bi se moral svobodno odločati, komu bo podelil pravico do upravljanja s svojimi pravicami. Predlaga preformiranje SAZASa (ki trenutno skrbi le za 200 slovenskih glasbenikov) v javno državno agencijo, ki bi zbirala tovrstne podatke in delovala transparentno.

Petra Boškin
Avtorske pravice so zasebne in država se s tega področja umika. Zakon avtorjev ne sili, da se včlanijo v določeno kolektivno organizacijo, pač pa opredeljuje primere, ko te pobirajo nadomestila tudi za nečlane. Urad opaža, da je potrebno na tem področju zadeve urediti in lahko pri tem kot strokovni organ tudi sodeluje. Zaenkrat urad dobiva več predlogov in pobud s strani uporabnikov in ne avtorjev.
Zaradi zasebnosti avtorskih pravic javna agencija na tem področju ni strokovno utemeljena. Treba je spremeniti zakonske okvire, ki bi nalagali kolektivnim organizacijam, da primerno delujejo. Pravna oblika kolektivnih organizacij mora biti neprofitna.

Bodo Balazs
Opisani problemi so interne narave in se tičejo avtorjev samih. Ti morajo povzdigniti glas znotraj organizacije. To ni pravno vprašanje. Na Madžarskem je stanje podobno, presežemo pa ga lahko le z informiranjem avtorjev. Ti so navadno slabo poučeni o svojih pravicah in dolžnostih in se za zadevo ne brigajo. EU je na Madžarskem sicer sprožila akcijo za ureditev monopola, ki vlada na trgu kolektivnih, se pa dogaja, da komercialno najuspešnejši avtorji ustanavljajo lastne kolektivne organizacije in pobirajo večino prihodka s trga in s tem spet oškodujejo druge. Ni pravične in zares učinkovite rešitve. Izbiramo lahko med monopolom (ki je lahko razsvetljen ali pa zloben) in prostim trgom.

Paul Keller
Jedro problema se zdi nepravilna struktura te organizacije. Zakaj jih ni tukaj? Kot avtor bi to razumel kot aroganco, saj očitno ne zastopajo vseh avtorjev oz. jih ti ne zanimajo. To je zelo problematično.

Irena Pivka
Večina debate se je dotikala glasbe. Menda se odpira nova kolektivka za likovno umetnost. Zaradi slabe izkušnje s SAZASom je izrazila skrb - koga bo zastopala? Bo ostala pri fotografiji ali pa bo zastopala tudi sodobno vizualno umetnost, za katero ni trga. Obenem pa je to kompleksno področje, kjer medij ni več enoznačen oz. enoten, na čemer so doslej temeljile kolektivne organizacije.

Aldo Milohnić
Do katere meje dovolimo trgu, da “dela po svoje”? Če trgu slepo zaupamo, se slabo konča. Časi niso črnobeli in kličejo po kombiniranju različnih sistemov ne pa po njihovem izključevanju. Če država ne bi delovala protekcionistično, bi tudi pri knjižničnih nadomestilih bili naši najuspešnejši avtorji šele na 30. mestu in niže. Opozoril je tudi na to, da avtorji niso enotna skupina. Med njimi so velike razlike in motivi. Spremembe so potrebne, vendar bo treba v premisleku upoštevati tudi to raznolikost. Potreben bo kompromis.