KUD France Prešeren, 7. oktober 2008

http://creativecommons.si/pravila
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r03/predpis_ZAKO403.html

UVODNA PREDAVANJA

Brane Zorman in Irena Pivka: Kdo je avtor posnetka zvočne krajine?
Avtorja sta izhajala iz izkušnje junijskega oddajanja Radia Cona, ki je umetniški projekt in torej ni vpisan v razvid medijev. Je nekomercialne in začasne narave, vendar želi na vseh področjih spoštovati obstoječo zakonodajo in deluje legalno. Po veljavni zakonodaji bi moral Zavod Cona za čas oddajanja plačevati prispevke kolektivni organizaciji, čeprav bi predvajal le dela pod licenco Creative Commons ali pa z izrecnim privoljenjem avtorjev. Zakonska zahteva se je Ireni Pivka in Branetu Zormanu zdela nesprejemljiva. Odločila sta se, da predvajata le dela, za katera ni potrebno plačati prispevka kolektivnim organizacijam. S pomočjo svetovanja Inštituta za intelektualno lastnino je nastal zanimiv eksperiment, kjer je dosledno spoštovanje zakonodaje vplivalo na vsebino umetniškega projekta. Nastal je zahteven 50-urni radijski program, v katerem so prevladovale zvočne krajine, problematiko pa so izpostavljali intervjuji s producenti, založniki in avtorji ter pravna pisarna.
Irena Pivka je opozorila tudi na pomanjkljivo definicijo avtorskega dela v zakonodaji, ki, če jo beremo dobesedno, izključuje mnoga intermedijska dela, ki nastajajo v domeni sodobne umetnosti. Ni vsako umetniško delo tudi avtorsko, torej tudi ni kolektivnih organizacij, ki bi taka dela zastopala. Koga torej ščiti ZASP?
http://radiocona.wordpress.com/
http://cona.wordpress.com/

Paul Keller: Internet proti Victorju Hugoju
Keller je takoj na začetku opozoril na temeljno razliko v kolektivnem upravljanju z avtorskimi pravicami. Slednje na Nizozemskem namreč ni obvezno, tako da pobiranje nadomestil poteka samo za člane in položaj ni tako dramatičen.
Nadaljeval je s pionirjem boja za avtorske pravice Victorjem Hugojem, ki je leta 1878 ustanovil Association Littéraire et Artistique Internationale (ALAI), ta pa je privedla do Bernske konvencije (1886) za zaščito literarnih in umetniških del. Gre za pomemben dogovor, ki naj bi avtorjem omogočal, da živijo od svojega dela. S tega zornega kota je tudi kolektivnim organizacijam težko karkoli očitati, saj delujejo kot neke vrste sindikat - združeni avtorji so močnejši in imajo boljši pogajalski položaj od posameznika. Zadnjih 120 let kolektivne organizacije nastopajo predvsem kot posrednice med avtorjem in industrijo. Danes je stanje drugačno, največje spremembe pa je vnesel prav internet. Odnos med avtorjem in industrijo oz. komercialnimi uporabniki del ni več ekskluziven, avtorji svoje odjemalce lahko dosežejo tudi neposredno, domet pa ni več geografsko omejen. Kolektivne organizacije pa še vedno nastopajo kot posrednice, ki ščitijo avtorja pred (končnimi) uporabniki njegovega dela. Zato so se sprva zelo sovražno odzvale na licence Creative Commons, češ da gre za koncept, ki spodjeda avtorjev položaj. Vendar je po Kellerju največji kamen spotike nerazumevanje odločitve, da avtor svoje delo odstopi zastonj.
Ob vpeljavi CC licenc se je izkazalo, da člani nizozemske kolektivne organizacije BUMA/STEMRA ne morejo izdajati lastnih del pod to licenco, saj jim kolektivka to prepoveduje. Jedro problema je bila ekskluzivnost zastopanja (za vsa pretekla in prihodnja dela), ki članom ni dopuščala izjem oz. svobodnega odločanja o kroženju teh del. Večletni dialog s kolektivno organizacijo, ki je izpostavljal predvsem argumente vprid interesom njihovih članov, je privedel do dogovora o dovoljenih izjemah za nekomercialno rabo (avgusta so sodelovanje podaljšali še za eno leto, posvetili pa ga bodo predvsem smiselnemu izboljšanju ločnice med komercialno in nekomercialno rabo). To pomeni, da se raba CC licenc in članstvo v kolektivni organizaciji na Nizozemskem (in na Danskem, ki je sledila zgledu) ne izključujeta več. Od frontalnega spopada med Lessigom in predsednikom CISACa leta 2007 pa do tega uspešnega, sinhroniziranega dogovora je minilo pet mesecev, položaj se torej izboljšuje. Nizozemska kolektivna organizacija je stopila korak naprej ravno v času, ko se je EU odločila spodbujati tekmovalnost med kolektivkami, ki se bodo torej morale prilagoditi novim razmeram in svojim članom ponuditi konkurenčne storitve.
http://www.bumastemra.nl/nl-NL/
Bernska konvencija
Intervju s P. Kellerjem

Balazs Bodo: Sovražni avtorjevi prijatelji - zakaj so si zakon, CC in kolektivne organizacije v laseh?
Na primeru CC založniškega projekta z romskim bendom Nomada iz leta 2007, ki je bil zelo uspešen in množično sprejet, se je Bodo lotil analize, zakaj se avtorjevi prijatelji ne morejo sporazumeti. Odkod vsi ti konflikti? Verjetno izhajajo iz različnih ciljev, ki jih zagovarjajo posamezni akterji, ki so do avtorjev prijateljski le do neke mere. Vsak trg se sčasoma deformira, saj nekateri akterji postanejo močnejši in želijo to moč tudi zadržati. Ko določene interesne skupine prevzamejo monopol nad interpretacijo pravil, ki so v osnovi nevtralna, imamo resen problem. Avtorska zakonodaja ni niti dobra niti slaba, pač pa nevtralna, vendar so njeno interpretacijo zasedle določene interesne skupine. Problem je, kako sploh ponuditi alternative, ki se ne ujemajo z dominantno interpretacijo.
CC Madžarska je izbral drugo pot kot prejšnja projekta in je želel zavestno ustvariti nezakonit položaj, ki bi kolektivno organizacijo spodbudil k reakciji. Z izdajo remiksanega cedeja Nomade so ustvarili “zelo etično, vendar tudi nezakonito” situacijo. Kolektivna organizacija si je zatisnila oči in ni reagirala, saj bi kakršenkoli odgovor že pomenil opredelitev in zagotovil pogoje za precedenčni “primer” v medijih ali na sodišču. Črni trg je proizvod sistema samega. Piratstvo je odziv na disfunkcionalen trg, ki ni uspel pravočasno zagotoviti zakonitih alternativ.
http://remix.creativecommons.hu/english/index.html
http://www.creativecommons.hu/civi/

Maja Bogataj Jančič: Obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic v Sloveniji - Varstvo ali omejitev za ustvarjalce?
Prispevek je izpostavil dobre in slabe strani obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic, pri katerem avtorjevo soglasje ni potrebno. O tem govorita predvsem 147. in 151. člen ZASPa. Primer Radia Cona je pokazal kako malo avtorskih del pravzaprav ne zapade obveznemu upravljanju. Člani SAZASa ne morejo uporabljati CC licenc (morebitnega remiksa ne bi mogli dati v nadaljnjo rabo pod istimi pogoji). Vendar zakonodaja določa, da kolektivna organizacija pobira nadomestilo tudi za izvajanje del nečlanov. Obstaja ena izjema - kantavtorji (koncert priredi sam avtor, ki tudi izvaja samo lastne skladbe). Ta tribuna izhaja iz kritike obveznega kolektivnega upravljanja, vendar je razpravo treba strukturirati, saj sicer lahko velikim, komercialnim uporabnikom avtorskih del omogočimo zlorabo nastalega položaja. Zakonodaja torej omogoča varovalne, pozitivne učinke za avtorja. Kolektivno upravljanje pravic prinaša tudi poenostavljeno poslovanje. Za potrebe vsebin, ki jih ponujajo knjižnice, muzeji ipd. bi bilo morda dobro celo razmišljati o dodatni uvedbi (obveznega) kolektivnega upravljanja.
Vendar obstajajo tudi problemi. Iz primera Radia Cona smo videli, da zakonodaja lahko pripelje do velikih omejevanj avtorjevih možnosti. Če avtor ne more izkoriščati svoje avtorske pravice, če jo v popolnosti prenese na kolektivno organizacijo, bi se lahko štelo, da se neupravičeno omejuje, še posebej pri nas, kjer je avtorska pravica zapisana v ustavo in velja za človekovo pravico. Lahko pa gre tudi za omejevanje konkurence, kjer bi zloraba obveznega kolektivnega upravljanja postala problematična s konkurenčno-pravnega vidika. Dodatni problem je, da način delovanja SAZAS dodatno otežuje argumentacijo, zakaj je obvezno kolektivno upravljanje dobro. Tukaj je odgovoren zakonodajalec in parlament tega ne bi smel spregledati. Poslovanje je netransparentno in neučinkovito (na Danskem gre avtorju 92 % nadomestil), nedemokratično (glasovalne pravice nimajo vsi člani), nepravično in konfliktno.
Rešitve: nove tehnologije ponujajo možnosti za nove poslovne modele; v zakonodaji je treba poiskati tako rešitev, ki bi avtorjem dopuščala več možnosti, hkrati pa preprečevala zlorabo s strani velikih uporabnikov; dodatna izjema v ZASP (kot za primer kantavtorjev); odprava obveznega kolektivnega uporavljanja za določene primere (previdno!); dodatna možnost bi bila tudi sprememba znotraj kolektivne organizacije (večja prijaznost do avtorja).
http://www.ipi.si/sl/

Slavko Pregl: Komu zvoni: ravbarjem, žandarjem ali avtorjem?
Kako definirati avtorja, ravbarja in žandarja v svetu avtorskih pravic? Creative Commons je nastal na podlagi velike donacije, vrhunski pravniki s Harvarda niso ljudje z eksistenčnimi problemi in verjetno bodo na to temo napisani še številni doktorati.
Kdo so ravbarji? Pregl loči tri nivoje:
- ljudje, ki se jim zdi, da smejo legalno krasti (in to tudi delajo) = država
- ljudje, ki te gledajo v oči in se delajo kot da delajo po pravilih, a kradejo = založniki, kolektivne organizacije
- ljudje, ki vedo, da kradejo, delajo to načrtno, pri polni zavesti in zelo dobro
Kdo so žandarji? Volilci, vsake štiri leta. Sicer pa se kaže, da je kapitalsko avtorsko ustvarjanje nepomembno (Urad za varstvo konkurence ni reagiral na ponudbo brezplačnih knjig z dnevnimi časopisi). S stališča avtorjev je žandarjev malo in so neučinkoviti. Vzor je realno državno omalovaževanje avtorskega dela. CC je dober za promocijo, za sledenje rabe pravice pa je kompliciran. Literati težko odstopajo pravice, če že od teh, ki jih imajo, ne morejo živeti. V zadnjih 20 letih so avtorski honorarji padli na četrtino (za povpračno slovensko plačo bi bilo treba napisati 60 pol letno, kar znese 1000 strani besedila, in to tudi prodati, za povprečno birokratsko plačo bi bilo potrebno napisati 70 pol, za plačo direktorja DARSa pa 330). Literarno ustvarjanje je zvedeno na nivo nedeljskega ustvarjanja. Preden se začne to najširše, globalno, demokratično razširjanje informacij, predno postanejo veselje vsega človeštva, jih je vendarle ustvaril neki posameznik. Kako to delo plačati? Distribucija del realno ni problem. Tudi v časih disidentske literature so se dela širila, ker je bil interes. Enako je s holivudskim filmom. Prej je na računalniku kot pa v kino dvorani. Pregl obuja idejo dvornih umetnikov in se sklicuje na Dansko (pred 200 leti je kralj Andersenu dal rento), kjer je avtorjev položaj dobro urejen (prim. knjižničnega nadomestila). Predlaga uvedbo temeljnega pisateljskega dohodka. Ko bi bila avtorjeva eksistenca zagotovljena, bi ti z veseljem posredovali svoja dela v javno rabo. Tako bi odpadli ravbarji in žandarji in prihranjeni denar bi lahko porabili za ustvarjalce.
http://www.drustvo-dsp.si/

> DEBATA